HARTFORD – Zgodba 98-letnega upokojenega ribiča Jamesa Henryja se bere kot hollywoodski scenarij. Možakarju iz vasice Mystic v zvezni državi Connecticut življenje ni prizanašalo. Da se je lahko prebijal iz dneva v dan, je moral že od mladih nog trdo delati na morju. Usoda ni hotela, da bi mu uspelo obiskati šole in se naučiti brati ter pisati, čeprav si je to srčno želel. »Sram me je bilo, da nisem znal brati. Zadevo sem znal prikriti, vsaj večinoma. Moral sem, drugače nisem znal ravnati,« se spominja Henry.
Naučimo dedka brati in pisati
Pred več kot desetletjem je za pomoč pri učenju branja prosil ženo, vendar je bila takrat že preveč bolna. Minilo je nekaj let in šele po njeni smrti se mu je nasmehnila sreča. Njegove vnukinje so izsledile lokalno dobrodelno društvo, ki z mrežo prostovoljcev skrbi za opismenjevanje. Projektu Naučimo dedka brati in pisati se je pridružil tudi nečak Bobby. Ta se je prenehal odzivati na Jamesove telefonske klice in je njuno sporazumevanje omejil na klasična pisma.
Ločila imenoval metuljčki
Sprva je učenje potekalo počasi, vendar je bil James odločen, da mu bo uspelo. Dvakrat na teden ga je obiskal upokojeni srednješolski učitelj Mark Hogan, ga naučil črk in uporabe ločil. »Zelo je bil odločen, a je imel veliko predsodkov, na primer o ločilih in opuščajih. Imenoval jih je metuljčki.«
Napisal knjigo
Po približno letu dni učenja je že na roko pisal zgodbice iz svojega bogatega življenja. Začeli so nastajati spomini Ribičev jezik. Danes 98-letni James se lahko pohvali, da je napisal knjigo. Njegova vnukinja Marlisa McLaughlin je povedala, da je glavno sporočilo knjige, da ne smemo nikoli odnehati. »Tako ganljiva je, da še sploh nisem dojela njene celotne vsebine.«
