Svet je dobil še eno mojstrovino velikega Vincenta van Gogha: tihožitje, ki je šest desetletij ždelo na podstrešju norveškega industrialca, je pravzaprav delo tega nizozemskega impresionista.
Sončni zahod na Montmajouru je vrsto let veljal za ponaredek, strokovnjaki iz amsterdamskega muzeja pa so zdaj potrdili, da gre za izjemno umetnino, pri kateri je van Gogh očitno preizkušal tehniko izrazitejših in večplastnih potez s čopičem, ki je postala v njegovih poznejših letih ustvarjanja stalnica. O tihožitju, velikem kar 93,3 krat 73,3 centimetra, je Vincent govoril tudi svojemu bratu, dokument pa tako razkriva točen datum nastanka: Theu je pisal 4. julija 1888 in mu pojasnil, da je dan prej ustvaril delo, ki upodablja sončni zahod, opatijo v ozadju, hraste in grmovje na hribu ter pšenico v dolini, pogled na idilično pokrajino, ki da so jo rumeni žarki posuli z zlatom, pa se mu je zdel nadvse romantičen. Z umetnino pa vendarle ni bil zadovoljen, češ da ni niti približno izpolnila njegovih pričakovanj, zato jo je podaril bratu.
Sebi najstrožji kritik
Theovo zbirko so pozneje prodali na dražbi, mojstrovino pa so poimenovali Sončni zahod v Arlesu. Novi lastnik je 1901 postal francoski trgovec z umetninami Maurice Fabre, a je sliko prodal – brez ustreznega računa, zato prodaja ni bila nikjer zabeležena. Da jo je že 1908 kupil norveški industrialec Christian Nicolai Mustad, se je razvedelo šele 1970, ko je drugi lastnik umrl. Njegovi dediči so tihožitje namreč odkrili na podstrešju, kamor ga je Mustad zabrisal, potem ko naj bi mu francoski ambasador na Švedskem zatrdil, da gre za ponaredek: razočaran in osramočen Mustad je sliko odstranil in nanjo pozabil, strokovnjaki, ki so delo pozneje ocenjevali, pa so običajno ocenili, da gre za van Goghov ponaredek ali pa delo kakšnega mladega nadobudnega Nemca. »Gre za veliko mojstrovino in enega od vrhuncev van Goghovega ustvarjanja v Arlesu na jugu Francije. V istem obdobju je naslikal tudi Vazo z dvanajstimi sončnicami, Stol, Rumeno hišo in Spalnico v Arlesu,« zdaj ponosno pojasnjuje direktor van Goghovega muzeja Axel Rueger. »Van Gogh je prav v tistem obdobju, ki je bilo prehodno in prelomno, sklenil uporabljati mnogo več barve, slikati večplastno in ustvarjati z intenzivnejšimi barvami ter potezami.«
Zanimivo, prav amsterdamski muzej je vztrajno zavračal možnost, da je Sončni zahod na Montmajouru pristno delo nizozemskega mojstra, leta 2011 pa so se mu sklenili znova posvetiti. Temeljite analize z žarki X so potrdile domnevo, poznavalci pa srčno upajo, da bo v prihodnjih letih morda na dan pokukalo še katero delo tega slovitega impresionista. Van Gogh je bil namreč sebi najstrožji kritik in je dela, s katerimi ni bil zadovoljen, kar uničil, mnoga, za katerimi se je izgubila vsaka sled, pa je podaril bratu ali znancem, o čemer pričajo številna pisma, v katerih mojster opisuje svoje razočaranje. Van Gogh je v kratkem življenju – umrl je pri komaj 37 letih – ustvaril več kot 800 umetnin, največ v zadnjih letih, prav izdelki iz poznega obdobja pa so ocenjeni na več milijonov evrov.