V vesoljski ladji prvič uporabljen avtopilot

Prejšnji petek, natančneje 17. oktobra, se je iz vesolja vrnilo vesoljsko robotsko letalo X-37B, ki je vstopilo v atmosfero nad Tihim oceanom in nato jadralo v avtomatski ali samodejni pristanek na pristajalno stezo vojnega letalstva ZDA pri letalski bazi Vandenberg v Kaliforniji. V vesolju je krožilo okrog našega planeta kar rekordnih 674 dni.

To nepilotirano in večkrat ponovno uporabljivo vesoljsko letalo OTV (Orbital Test Vehicle) ali orbitalno poskusno vozilo je med tem izredno dolgim vesoljskim poletom izvajalo različne in številne eksperimente, katerih naloga in narava so javnosti sorazmerno malo znane, saj so zaradi tajnosti projekta zavite v tančico skrivnosti. Vesoljsko plovilo je izdelala največja letalsko-vesoljska družba na svetu Boeing in je bilo tako na zadnji ali tretji polet v vesolje (OTV 3) 11. decembra 2012 izstreljeno s pomočjo satelitske nosilne rakete družbe United Launch Alliance Atlas V. Ta polet je tako krepko prekosil uradno omejeno delovanje v orbiti na ocenjenih 270 dni. Zakaj je vesoljski polet trajal tako dolgo, strokovnjaki vojnega letalstva ZDA niso pojasnili.

Nova generacija izvidništva

Nekateri analitiki domnevajo, da to malo krilato vesoljsko letalo lahko preizkuša novo generacijo izvidništva, opazovanja, komunikacij, zbiranja obveščevalnih podatkov, razvijanje malih satelitov in demonstracije novih materialov, uporabnih za prihodnje vojaške vesoljske programe. V okviru programa so pri treh poletih v vesolje (in uporabi dveh takih plovil) skupaj zbrali kar 1368 dni delovanja in potovanja v orbiti okrog Zemlje. Ravno ta, zadnji polet OTV 3 naj bi bil neke vrste mejnik za celotni program, kar naj bi kazalo na napredek.

Dva prejšnja poleta X-37B sta se na Zemljo vrnila decembra 2010, ko je polet trajal 224 dni, in junija 2012, ko je polet trajal 469 dni. Predvideva se, da bo četrti polet ali OTV 4 poletel v vesolje iz Cape Canaverala na Floridi v letu 2015. To vojaško vesoljsko letalce tako lahko v vesolju ostane znatno dlje kot Nasino vesoljsko letalo vrste shuttle, ki je v vesolju ostal lahko največ dva tedna, saj je bilo omejeno z električno energijo, ki so jo proizvajale gorivne celice. Te namreč delujejo na vodik in kisik.

Za primerjavo, pri X-37B se energija dobi od sonca s pomočjo sončnih celic. Vesoljsko letalce, ki je pristalo v petek, je v vesolje poletelo že leta 2010 in je bil to njegov drugi polet v vesolje. Strokovnjaki vojnega letalstva ZDA in Boeinga so ga v dveh letih natančno pregledali, servisirali, obnovili in tako pripravili na ponovni polet v vesolje.

Pomanjšan model Nasinega shuttla

Boeing je za vojno letalstvo ZDA izdelal dva primerka teh dveh vesoljskih vojaških letal. Drugi ali najnovejši in najmlajši primerek tega malega vesoljskega letala je tako za drugi polet v vesolje pripravljen enkrat leta 2015. Vesoljsko letalce spominja na pomanjšani model Nasinega shuttla, s to razliko, da v vesolje poleti na vrhu konvencionalne satelitske nosilne rakete. Po vstopu v orbito razvije plošče s sončnimi celicami, ki ga oskrbujejo z električno energijo. Pred povratkom na Zemljo zapre vrata tovornega prostora, jih potegne navznoter in zloži plošče s sončnimi celicami, vključi zaviralni raketni motor, zapusti orbito in se nato začne spuščati v čedalje gostejše plasti atmosfere. Po opravljeni nalogi se vrne na Zemljo kot jadralno letalo, ki izvede samodejni ali avtomatski pristanek.

Vesoljsko plovilo je zasnovano tako, da prenese izredno visoke temperature vstopa v atmosfero zaradi posebnih keramičnih ploščic in toplotnih ovojev. Ko se z avtopilotom spušča na pristajalno stezo oporišča Vandenberg, pa dosega hitrost skoraj 480 kilometrov na uro. Čez krila ima razpon skoraj 4,5 metra, v višino sega vsega 2,9 metra in v dolžino 8,9 metra ter ob izstrelitvi, ko je poln goriva, tehta 5 ton. Na krovu ima tovorni prostor velikosti majhnega dostavnega avtomobila. Samo vesoljsko plovilo je tako veliko približno za četrtino velikosti Nasinega shuttla in ima korenine pri Nasi, ki je začela program vesoljskega letalca leta 1999, nato ga je leta 2004 predala Pentagonu oziroma njihovi agenciji DARPA ali obrambni raziskovalni agenciji, kjer je ostal vse do leta 2006, ko je program prevzelo vojno letalstvo ZDA.

Za milijardo dolarjev

X-37B je prvi ameriški vesoljski program, pri katerem se vesoljsko plovilo na Zemljo vrne avtomatsko z avtopilotom. Prva na svetu je imela podoben program Sovjetska zveza v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v vesolje izstrelila kar nekaj manjših in podobnih vesoljskih plovil brez posadke, ki so se tudi vrnila na Zemljo, vendar niso izvedla avtomatskega pristanka na pristajalni stezi, ampak so se spustila v Indijski ocean. Z njimi so Sovjeti preizkušali različne vesoljske tehnologije, povezane z razvojem njihovega vesoljskega letala Buran, ki je bilo precej podobno ameriškemu shuttlu.

Kolikšna je cena programa X-37, ni znano, saj naj bi to bila skrivnost, vendar razvoj in delo pri tem programu trajata že 15 let, kar pomeni, da se je za vsako leto porabilo kar nekaj sredstev. Prav tako sta se izdelali dve vesoljski plovili, kar je res izredna mala serija, poleg tega so se za izstrelitev uporabile že tri rakete Atlas V, ki niso poceni, saj vsaka stane tudi 150 milijonov dolarjev ali več. Skratka, gre za vojaški vesoljski program, ki je doslej stal gotovo že okrog ene milijarde dolarjev, če ne celo več.