Obročka na zadnjih nogah sta se mu že pošteno zarezala v meso, a tudi če bi se mlad slon lahko osvobodil okovov, ne bi bilo nič bolje: v nedopustno kovino bi bila še vedno vklenjena njegova leva sprednja noga.
Takšna je okrutna resničnost vseh varovancev oziroma kar žrtev živalskega vrta Surabaja Zoo v Indoneziji. Lastniki tega, namesto da bi zgledno negovali eksotične in divje lepotce, ki jim prinašajo dobiček, raje skrbijo za stojnice, za katerimi odirajo obiskovalce z vrtoglavimi cenami za pijačo, prigrizke in spominke. Šele proti večeru obiščejo okoli tri tisoč živali in jih le za nekaj minut osvobodijo verig in vrvi, da se prosto razgibajo po kletkah – a kaj, ko so tudi te ali pretesne ali prenatrpane – in skromno napojijo ter nahranijo, ravno toliko, da jih še ohranjajo pri ničvrednem življenju. Novinar iz Sydneyja se je nedavno zgrožen sprehodil skozi zloglasni park in podrobno dokumentiral bivanjske razmere v Surabaji, ki so na noge spravile že številne borce za pravice živali, a žal niso predramile niti enega oblastnika, ki bi lahko ukrepal proti brezčutnemu lastniku. Srhljivo suha kamela, ki žalostno razkazuje svoja rebra, okoli 150 pelikanov, natlačenih v kletko, v kateri se vsi brezupno bojujejo za dostop do bazena vode in v kateri ne morejo niti raztegniti kril, kaj šele poleteti. In še najgrozljivejše – opomin na nedopustne razmere, za lastnike pa trofeja: za eno od ograd je razstavljeno okostje žirafe, ki je nedavno poginila zaradi lakote ali nezdravljene bolezni!
Orangutani jedo pisala, žirafe plastične vrečke, tigri zastrupljeno meso
Samo v zadnjih treh mesecih je v Surabaji umrlo več kot petdeset živali, je zaupal nekdanji član uprave vrta, ki pa se je naveličal negodovanja zaradi nevzdržnih stroškov vzdrževanja in trpečih varovancev ter odšel: »Vsem so pomembnejše stojnice, s katerimi kujejo pravi dobiček, kakor da bi izdelali program za ustrezno prehranjevanje in nego živali.« Živalski vrt so odprli daljnega 1916. in podatki kažejo, da od takrat pravzaprav sploh niso vlagali v vzdrževanje prostorov in zelenic: iz leta v leto je v kletkah in ogradah le še več živali. Svetovne medije je dosegel pred slabima dvema letoma, po smrti žirafe, ki so ji v želodcu odkrili kar dvajset kilogramov plastičnih vrečic! Kot se je izkazalo, ji je veter natrosil odpadke v ogrado, nobenemu od oskrbnikov pa se očitno ni zdelo smiselno, da bi jih odstranil. In že ko je škandal skorajda utonil v pozabo, je poginila samica orangutana, Nanik, pri komaj dvanajstih letih, kar je mnogo manj od predvidene starosti za življenje v ujetništvu – šestdeset let. Kot kaže, je bil kriv tumor na črevesju, kar pa seveda ne preseneča glede na vse mogoče predmete, ki na očeh lastnikov kar letijo v kletke – druga orangutanka je, denimo, ob obisku avstralskega novinarja žvečila pisalo, ki ga je očitno nekdo zabrisal vanjo.
Srce para tudi pogled na sumatranskega tigra, no, zgolj njegov obraz, ki žalostno kuka skozi okence, zavarovano z rešetkami. Zver živi v temi, v kamnitem prostoru, velikem le nekaj kvadratnih metrov, vir svetlobe mu ponuja le skromna odprtina. Mimogrede, eden od njegovih bratov je poginil, potem ko mu je prebavni trakt zgnil, saj mu je nekdo podtaknil meso s formaldehidom, v bližnji kletki pa je pred časom ravno tako tragičen konec dočakal afriški lev, ki je zaradi neznane bolezni poginil v hudih bolečinah. Toda medijski predstavnik parka, ki se ga je povsem upravičeno prijel vzdevek živalski vrt smrti, zatrjuje: resda je v Surabaji v zadnjem času poginilo veliko živali – a se v ozadju vseh skriva ali starost ali bolezen.
Nedavno je indonezijsko ministrstvo za okolje sicer odločilo, da morajo varovance nemudoma preseliti v druge živalske vrtove, parke in zavetišča, a je ostalo le pri sklepu, dejanske izvršitve še ni videti na obzorju. Medtem so si premislile tudi nekatere ustanove, ki so uboge živali sprva hotele posvojiti, a so se nazadnje zbale nalezljivih bolezni in neozdravljivih poškodb, s katerimi bi si tudi same naprtile le dodatne stroške in nevšečnosti ter omadeževale ugled.
