Država s tako fantastično geografsko lego ima vse, kar ima tudi Slovenija, le da v večjem obsegu. Gruzija ima vendarle še enkrat več prebivalcev pa tudi trikrat večja je. Ima morje, leži namreč ob severovzhodni obali Črnega morja. Ima plodne doline, 8000-letno tradicijo vinogradništva in vinarstva, menda gojijo več kot 400 vrst različnega grozdja. Imajo živinorejo in imajo gorovje Južnega Kavkaza, to območje nenehnih napetosti, plemenskih in arhaičnih ureditev, stičišče civilizacij, zakladnico najpristnejše narave. Izvrsten geostrateški položaj – to poznamo tudi iz lastne zgodovine – pa je že od nekdaj vzrok sporov in spopadov s sosedi.
Gruzinska zgodovina je dolga in raznolika. Južno od glavnega mesta Tbilisi so, denimo, našli ostanke pračloveka, najstarejše zunaj Afrike, Homo georgicus je bil to. Gruzinci so bili žrtve številnih osvajalcev, od Perzijcev in Otomanov do Tatarov in Rusov.
Kraljestvo na območju Kavkaza oziroma Kolhida je pripomoglo k oblikovanju gruzinskega naroda, ki jezikovno nima prav nič skupnega s slovanskim, temveč je celo bližje baskovščini, smo izvedeli, ki že tako spada med najstarejše in avtohtone evropske jezike. Gruzinci so izjemno star narod, imajo tudi svojo pisavo, na kar so lahko zares ponosni, saj je na svetu samo 17 pisav.
Tamkajšnje naselbine izvirajo že iz leta 1600 pr. n. št. Že v 3. stoletju je Gruzija sprejela krščanstvo, danes, smo izvedeli, so na njenem ozemlju pripadniki različnih veroizpovedi, pravoslavci, ruski in armenski, muslimani in drugi. Gruzija je glede tega gotovo ena od najstrpnejših držav, tam je tudi svetišče, menda edino na svetu, kjer molijo skupaj šiitski in sunitski muslimani. V državi živijo tudi številne etnične skupine, celo estonska, izvemo, ter se med vožnjo spomnimo nagrajenega filma Mandarine … Ko je tudi tista estonska vas globoko med gorami ostala skorajda povsem prazna. Pisalo se je leto 1992. Miroljubna estonska manjšina ni zmogla razumeti vsega tega nesmisla, ki ga je povzročala vojna v Gruziji ali Abhaziji, saj ni važno. Trumoma so se vrnili v domovino, le dva moška, Ivo in Margus – sta ostala. Toda tudi Margus je želel območje zapustiti takoj, ko bo pridelal dovolj svojih najsočnejših mandarin. V krvavem konfliktu se preprosto ni znašel. Spomnili smo se torej ganljive pacifistične pripovedi o estonskem ljudstvu, ki se je znašlo sredi vihre. Znašlo se je med dvema ognjema. Kdo ve, koliko jih je še, smo premišljevali. Izvedeli smo, da le še nekaj sto.
Volani na obeh straneh
Blaga in zmerna klima, čeprav je tiste dni prvič po petih ali šestih letih v Tbilisiju naletaval sneg, je rodila družabnost in veselje, ki se izražata tudi v strastnih pesmih in epskih zdravicah. Številni nacionalni parki, zdravilni vrelci, 19 samostanov, vklesanih v skale, konjske dirke brez sedel, najboljša zelenjava daleč naokoli, vina iz amfor pa čača, ta njihova žganjica, in široka ter raznovrstna paleta jedi, pod katerimi se šibijo gruzinske mize.
Vse to daje deželi hkrati urbano in eksotično podobo, ki je primeren humus za umetnost in turizem. V osrčje kavkaškega gorstva nas je peljal David Kabadze, in to s potniškim vozilom, ki je imelo volan na desni. Izvedeli smo, da je Gruzija ena od redkih, če ne edina država, ki dovoljuje krmilo na obeh straneh. Čeprav to vse bolj omejujejo, naj bi imelo še vedno 30 odstotkov njihovih vozil pretežno japonske izdelave – predvsem zaradi ugodnejše uvozne cene – še vedno volan na britanski strani.
Potem ko je tudi Gruzija nekako le privijugala skozi divja devetdeseta leta (tranzicije in še marsičesa), je znanilec boljših časov Mihail Sakašvili, ta, ki je na čelu države leta 2004 zamenjal sivolasega moža iz prejšnjih časov Edvarda Ševardnadzeja (večina gruzinskih priimkov se končuje ali na -dze, to pomeni sin od, ali pa na -švili, kar pomeni otrok od). Pod vodstvom Sakašvilija je država začela bistveno več vlagati v turizem.
Meka prostega smučanja
Plod usmeritve v turizem je tudi visokogorsko smučišče Gudauri (2196 m), le dve uri vožnje od Tbilisija. Ima 60 kilometrov urejenih prog z najnovejšimi sedežnicami, gondolo. Smučanje je mogoče od decembra do maja, za kar je poskrbela tudi kanadska družba Ecosign Mountain Resort Planners Ltd., vodilna v svetu pri reševanju in snovanju smučarskih središč.
Od leta 2011 je to smučišče tudi pod okriljem tbilisijske uprave, zato so prenočitve in smučarske vozovnice izjemno poceni, dosegljive vsakomur, enodnevna znaša zato le pičlih 11 evrov.
Sedežnica vas bo najvišje pripeljala na višino 3270 metrov, še višje gredo tisti, ki imajo polnejše denarnice, z vsega sveta prihajajo namreč ljubitelji heliskija. Za tiste, ki so pripravljeni odšteti približno 7000 evrov za ves teden smučarskega hedonizma, vas izurjeni švicarski in avstrijski piloti s helikopterji izvržejo na 4000-metrskih grebenih, celo na 5000-metrskih vrhovih. Od koder sledi le še prosto smučanje. Šepet neokrnjene narave. Izkušeni vodniki. Brezmadežna proga. Samo tvoji zavoji. Gudauri in okoliš je s prostranimi in odprtimi pobočji, obilno snežno odejo in sodobnimi namestitvami meka prostega in helismučanja. Avstrijska pilota Patrik in Peter sta nam tik pred novim vzletom vse skupaj opisala z eno besedo – čarobno!
Pa še neka podobnost se nam je zasvitala: čeprav je veliki reformist Sakašvili storil za Gruzijo veliko dobrega, je zaradi izgubljene rusko-gruzinske vojne in Južne Osetije ter gospodarskih sankcij Rusije postal med ljudmi nepriljubljen. Kmalu po izgubljenih volitvah 2012 je sprejel ukrajinsko državljanstvo in postal celo guverner Odese.