V porečju Nila novo leto čakajo le tujci

Popoldne na silvestrovo smo prispeli v Luksor. Treba je bilo poskrbeti za silvestrsko večerjo. S hrano ni bilo težav – ponudba ulične prehrane je povsod po Egiptu izjemna. Posebno slastni so različni kebabi, piščančje meso z ražnja, falafli, zelenjavne enolončnice, tradicionalni kušari, slaščice … da se ti res pocedijo sline! Problem je pijača. Alkohol lahko kupiš le v specializiranih prodajalnah, a treba jih je odkriti. Kakšen bi bil za Slovenca silvestrski večer brez piva, penine ali vina?

Še preden je legel večer na mesto ob Nilu, smo imeli vse potrebno, tudi pijačo, v hotelskih sobah. Deležna sem bila celo posebnega darila, torte, saj so na recepciji ugotovili, da praznujem rojstni dan. Pred nami je bila najdaljša noč v letu, ki Egipčanom ne pomeni nič posebnega. V islamu se začne novo leto 30. januarja ob sončnem zahodu. Tako Luksor ni sijal v prazničnem okrasju kot zahodna mesta, sijal je v mesečini in svetlobi milijonov zvezd na temnem nebu. Sklenili smo, da si ogledamo slavno mesto med vožnjo s kočijo s konjsko vprego. Za vsega osem evrov nas je vrli kočijaž popeljal po glavni ulici, potem čez veliki bazar, še v temi zelo živ, šepetaje nam je ponujal različne storitve: lahko nam priskrbi alkoholno pijačo, celo penino, lahko tudi cigarete ali mamila vseh vrst, skratka, črni trg odlično deluje po vsem Egiptu. Vzdušje na ulicah ni bilo podobno tistemu, ki smo ga vajeni doma. Nobenih petard, ognjemetov ali veseljačenja po ulicah. Smo pa bili tuji turisti v hotelu toliko bolj hrupni. Ko je odbilo polnoč, so s hotelskih balkonov poletele v egiptovsko noč tudi rakete in petarde.

Prvi januar

Potovalni načrt je na žalost po naporni noči zahteval zgodnje vstajanje. Zapeljali smo se mimo veličastnega tempeljskega kompleksa, ki je bil nekoč del stare egiptovske prestolnice Tebe. Ta se je raztezala vse do svetišča v 2,5 kilometra oddaljenem Karnaku in še dlje vse do Doline kraljev. Nekoč je vodila od luksorškega do karnaškega templja 2,5 kilometra dolga galerija sfing, ki je bila še nedavno zakopana v pesku, od leta 2010 pa jo izkopavajo in obnavljajo. Mogočni tempelj v Luksorju je bil posvečen tebanski triadi: bogu Amonu, njegovi ženi Mut in njunemu sinu, božanstvu lune Honsuju. Tempelj stoji nedaleč od Nilove struge.

Mogočni Amonov tempelj v Karnaku, svetišče vrhovnega tebanskega boga, je veljal že v času faraonov za najimenitnejšo gradbeno mojstrovino Egipta. Poleg Amonovega templja, svetišča boga Honsa in templja, posvečenega Tutmozisu III., so tu še številni drugi objekti, veličastna je tudi mogočna dvorana stebrov: 134 ogromnih stebrov iz peščenjaka, ki se dvigajo 24 metrov visoko, je razporejenih v 16 vrst. Okrašeni so s hieroglifi in podobami kraljev, ki jih žrtvujejo bogovom. Vsak vladar je hotel templju dodati svoj pečat. Tebe so bile ogromno mesto, politično in versko središče Srednjega (2033–1650 pr. n. št.) in Novega kraljestva (1570–1070 pr. n. št.). Na vrhuncu razcveta so Tebe štele okoli milijon prebivalcev. Poznejše ime kraja (Luksor) izvira iz arabske besede el-Ksur, ki pomeni palačo, utrdbo ali tabor.

V Dolini kraljev

V mestu mrtvih 1. januarja ni bilo turistične gneče. Dolina med golimi rjavimi griči, posejanimi le z odprtinami, ki so grobnice vladarjev, je bila to jutro zelo tiha, spokojna. Stopili smo v tri od 62 grobnic, uklesanih v skale. Tu so pokopani faraoni 18., 19. in 20. dinastije, tudi slavni Tutankamon, čigar zadnje počivališče je neoskrunjeno ter polno prečudovitih grobnih dodatkov leta 1922 odkril arheolog Howard Carter. Tutankamonove zaklade smo si ogledali že v Egipčanskem muzeju v Kairu, njegova mumija pa počiva v grobnici s številko 62.

Lepo poslikane stene veliko povedo o življenju pokojnih, njihovem verovanju in posmrtnih pričakovanjih. Občuduješ lahko pisane podobe, ki ponekod tvorijo zgodbo, drugod gre za hieroglifska sporočila, ki jih je v 19. stoletju dešifriral Francoz Champollion. S pomočjo znamenitega kamna iz Rosette, na katerem je v treh jezikih in treh pisavah (grščini, demotskem jeziku in stari egipčanski pisavi) zapisano besedilo zakonov, mu je uspelo s primerjavo vsebine in zapisov dokončno razvozlati egipčansko pisavo. S tem pa nam je odprl svet starega Egipta.

Od Hačepsut do barantanja

Iz Doline kraljev smo se namenili v strmino in se povzpeli na vrh skalnega hribovja, od koder je čudovit razgled tako na mesto mrtvih kot na tempelj faraonke Hačepsut v naslednji dolini. Spust je bil zaradi krušljivega kamenja težji kot vzpon, povrhu nas je grelo vroče sonce. Očarljiva podoba: razkošno bel tempelj iz apnenca pod mogočno strmo zlato rumeno skalo, ki kot da varuje tempelj s svojimi silnimi stenami. Terasasta zgradba je na treh različnih ravneh, ki so povezane s sistemom klančin. Zanimivo se nam je zdelo, da je Hačepsut upodobljena kot moški v kratki tuniki s faraonsko brado. Poslikave na stenah pripovedujejo zgodbo o njenem rojstvu, naslikana sta njena božanska oče Tutmozis I. in mati kraljica Ames, sporočajo tudi o Hačepsutinem uspešnem potovanju v deželo Punt (današnja obala južne Somalije), o ladjevju, polnem dišav in kadil, zakladov in eksotičnih živali. Hačepsut je vladala Egiptu 20 let (1479–1459 pr. n. št.).

Seveda tudi novoletni Egipt ne mine brez bazarja. Pri vsakem spomeniku ali znamenitosti se dogaja tudi živahna trgovina. Zanimivo je vedno znova barantati s trgovci. Tudi za malenkosti, kot so na primer podobe na listih iz papirusa. Že tako so bile cene nizke (10 zvitkov papirusa, v resnici slik na papirju iz bananovca, za 50 egiptovskih funtov, kar bi pomenilo okoli 6 evrov), a če si vztrajen in spreten, si jih lahko dobil za 30 funtov. Naučili smo se primernega vedenja pri barantanju: prodajalca ne smeš gledati v oči, delati se moraš brezbrižnega, ne smeš pokazati, da si se zapičil v izdelek in bi ga srčno rad imel, in če se prodajalec dela odločnega in ne popusti pri ceni, je najbolje oditi. Čez nekaj sekund te bo zagotovo dohitel in spustil ceno.