V popku svobode in miru Južne Amerike

Že zgolj pogled na to milijonsko mesto je nekaj posebnega. Bolivijska prestolnica – ne pa tudi uradno glavno mesto – je tako rekoč v celoti zgrajena iz opeke. Ker pa gre za velemesto tretjega sveta v precej osiromašeni državi, po navadi zmanjka denarja za fasade, zato je La Paz v celoti rdeče opečnate barve. Pogled nanj poudari še orjaški vulkan Illimeni, katerega trojni vrh se dviga 6438 metrov visoko kot zakulisje.

Mesto so ustanovili španski osvajalci leta 1548. Njegov ustanovitelj Alonso de Mendoza mu je nadel ime Nostra senora de La Paz oziroma mesto miru. Z razlogom, seveda. Le nekaj let prej, takoj po osvojitvi inkovske države, so se namreč Španci zapletli v divjo državljansko vojno. Takrat je bil vojskovodja in veliki osvajalec Gonzalo Pizarro poražen in vsaj na videz je bil spet vzpostavljen red. Za Špance, seveda. Milijoni indijanskih podložnikov od tega pač niso imeli kaj dosti.

Položaj mesta je bil sicer zelo pametno izbran. Skledasta oblika ga ščiti pred ostrimi vetrovi in mrazom s planote. Poleg tega je La Paz tudi na najpomembnejšem križišču dežele. Iz Amazonskega nižavja je na Altiplano stoletja prihajalo kokino listje, iz Potosija na jugu pa orjaške količine srebra, zlata in kositra.

Čeprav so ga ustanovili Španci, so veliko vlogo tam od nekdaj igrali Indijanci. Nič čudnega, saj je še vedno velika večina prebivalcev indijanskega izvora, s predsednikom Evom Moralesom na čelu. Osvajalcem so se upirali še stoletja. Leta 1781 je eden izmed potomcev Inkov oblegal La Paz kar pol leta. Za Indijance je namreč imelo mesto tudi čustven oziroma verski pomen, saj naj bi bilo bivališče Ekeka, boga uspeha in napredka.

Prav v tem mestu se je leta 1809 začelo gibanje za svobodo, ki je desetletje pozneje pripeljalo do osamosvojitve celotne Južne Amerike od kolonialne metropole Madrida. Ime Pedra Diega Murilla vsakega Južnoameričana še danes navda s ponosom. Prav on se je prvi uprl in upor tudi plačal z življenjem. Po njem se imenuje glavni trg v mestu. Prav v Boliviji je bil namreč boj za svobodo najtrši in najdaljši in šele leta 1825 je država postala samostojna. Vendar La Paz nikdar ni imel sreče, da bi tudi formalno postal glavno mesto. To je uradno še danes Sucre, podeželsko gnezdo na vzhodu države, v La Pazu pa je večina ključnih državnih institucij, vključno z vlado in parlamentom.

Z dvema milijonoma prebivalcev je seveda tudi gospodarska prestolnica. Dno kotline je že davno postalo premajhno. Mesto miru je najprej zraslo po pobočjih in nato splezalo še na planoto zgoraj, kjer ležijo predmestja, imenovana El Alto (Visoko).

Navkljub vse bolj razpotegnjeni okolici se vse dogaja tako rekoč v strogem središču. Staro jedro leži le nekaj korakov od nebotičnikov finančnega središča. Vse pravo, ulično življenje se dogaja na dveh trgih. Prvi je pred frančiškansko cerkvijo, drugi pa je Plaza Murillo nekaj sto metrov proč.

Trg pred frančiškansko cerkvijo riše predvsem človeške podobe, pravi bolivijski obraz z veliko prijaznimi ljudmi. Trg je simbol Bolivije kot podeželske države. Na Plaza Murillo pa najdemo najpomembnejše zgradbe v mestu in je tako simbol gospodarske moči in političnega vpliva. Tu druga ob drugi stojijo predsedniška palača, parlament in mestna hiša.

Vpliv španske kulture je seveda viden na vsakem koraku. Ena izmed značilnosti je tudi ta, da se pretežni del življenja meščanov odvija na ulici. Starši vzamejo otroke in se sprehodijo po parku in ulicah starega mesta: da se pokažejo in da srečajo prijatelje.

Danes je La Paz v očitnem vzponu. Država je po desetletju politične stabilnosti dobila tudi ekonomski zagon. Razcvet ima podlago v rudarskem bogastvu države in predelovalnih dejavnostih, ki izhajajo iz rudarstva. Do odprave revščine je sicer še daleč, a so Bolivijci vsekakor na pravi poti. Končno so prišli na vrsto tudi Indijanci kot nižji sloj družbe. Vse bolj se namreč organizirajo v sindikate in zadruge ter zlepa in zgrda zahtevajo pravičnejšo delitev družbenega bogastva. Ki ga je v La Pazu in okolici vse več.