V komunalki nikoli nisi sam

Komunalke, javna stanovanja, ki si jih deli po več stanovalcev, so v ruskem Sankt Peterburgu še vedno živa tudi več kot četrt stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Sankt Peterburg je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja mesto z največjim številom komunalk, ki zdaj veljajo za edinstven kulturni fenomen, o katerem razpravljajo akademiki, obstajajo pa tudi vodeni ogledi za domače in tuje turiste.

»Javna stanovanja so del zgodovine naše države in našega mesta,« pravi Svetlana Vorobjova, ena od organizatorjev festivala komunalk v nekdanji prestolnici carske Rusije. »A čeprav jih je v mestu še vedno veliko, počasi izginjajo,« dodaja Vorobjeva, ki tudi sama živi v komunalki. Njeno trisobno stanovanje, ki si ga deli z drugimi stanovalci, je bilo med festivalom odprto za javnost. Svetlanin sostanovalec, 75-letni Edvard Jemeljanov, tam živi že 15 let in se je rad pogovoril z obiskovalci: »Rad imam javna stanovanja – ne bi hotel živeti nikjer drugje. Nikoli nisi sam, in to je dobro.«

Izginjajoča sovjetska tradicija

Komunalke so bile pomemben del stanovanjske politike nekdanje Sovjetske zveze, ko so se delavci in kmetje po boljševiški revoluciji leta 1917 začeli množično naseljevati v mestih. Oblast je nacionalizirala velika zasebna stanovanja in vanje namestila delavce, lastnikom pa po navadi odredila eno sobo. V Sankt Peterburgu, ki so ga komunisti preimenovali v Leningrad, so komunalke še v osemdesetih letih zastopale skoraj štiri desetine vseh stanovanj v starem mestnem jedru. V Moskvi, ki so jo v sovjetskih časih močno preoblikovali, je bilo javnih stanovanj precej manj; zdaj jih skoraj ni več.

Po padcu komunizma je nova generacija premožnejših Rusov pokupila večino komunalk, med katerimi jih je bilo veliko že močno dotrajanih, starim stanovalcem pa plačala selitev v manjša stanovanja v predmestjih. Leta 2008 je sanktpeterburška mestna oblast začela kampanjo, s katero je želela izprazniti vsa javna stanovanja in končati sovjetsko tradicijo. V sedmih letih je število komunalk v petmilijonskem velemestu po uradnih podatkih padlo s 116.000 na 83.000. Dandanes veliko družin, ki si delijo lastništvo nad komunalkami, svoje sobe oddaja študentom, tujcem in začasnim delavcem.

Ana Fjodorova si veliko stanovanje v starem delu Sankt Peterburga deli s še desetimi stanovalci, ki živijo v sedmih drugih sobah, delijo si kuhinjo, kopalnico in stranišče. »Vsaka komunalka ima svoje prednosti in slabosti,« pravi umetnica iz Volgograda, ki se je v mesto priselila pred štirimi leti. »Fino je živeti v lepi stavbi iz leta 1905 v centru mesta, a nekatere stvari znajo biti malce zapletene,« pravi, ko se prikaže njena sostanovalka Nadežda in se začne pritoževati, da so ji obiskovalci zasvinjali tla, ki jih je ravnokar očistila.

Vodenih ogledov po komunalkah sta se udeležili tudi sestri Kira in Svetlana. »Odrasli sva v takšnih stanovanjih. Živeli smo v šestsobnem stanovanju z 18 sostanovalci,« pravi Svetlana. »V tem ne vidim nič romantičnega. Nikoli več se ne bi vrnila v komunalko,« zatrdi njena sestra Kira.