V kinu s kozarcem rujnega

Dunajski starinski kinematografi še vedno privabljajo ljudi, ki si želijo ogledati film na stari način, s kozarcem vina v rokah, zleknjeni v sedež, narejen pred sto leti. Ljubitelja (starih) filmov v Bellarii, dvorani, odprti davnega leta 1911, ne pričakajo bleščeče neonke ali veliki plakati najnovejših uspešnic, ampak že malce zbledele tapete, okrašene s črno-belimi fotografijami nemških in avstrijskih filmskih zvezdnikov ter zvezdnic.

Nekateri posnetki so celo lastnoročno podpisani, kar je izjemno razveselilo Heidrun Poschinger. »Včasih je bil kino res takšen. Takrat sem zbirala avtograme filmskih igralcev,« pravi 72-letna ljubiteljica starih filmov. Helga Santner, ki si je v Bellarii z odraslima hčerkama ogledala avstrijsko družinsko dramo, je prav tako zadovoljna: »Tukaj je vse veliko bolj sproščeno kakor v velikih dvoranah.«

Bitka z multipleksi

In v bitki z velikimi sodobnimi multipleksi, ki obsegajo že dve tretjini dunajskih kinodvoran, je prav avtentičnost tisto, kar ohranja starinske kinematografe pri življenju. Čeprav imajo zvesto občinstvo, se ne morejo zanašati le na predvajanje umetniških izdelkov, s katerimi bi privabili gledalce. »Na Dunaju je veliko velikih kinocentrov, ki predvajajo tudi art filme, tako da ne moremo tekmovati z njimi,« pravi Michaela Englert, direktorica kina Admiral, ustanovljenega pred 101 letom. Zato je treba poskrbeti za prijetno vzdušje.

Za vstopnico v eni od malih kinodvoran je na Dunaju treba odšteti od 7 do 8,5 evra, to pa je le malce manj, kolikor stanejo vstopnice v velikih dvoranah, in ni dovolj, da bi privabili več gledalcev. Anna Nitsch-Fitz, direktorica kina Breitenseer Lichtspiele (BSL), ki so ga odprli že leta 1905 in je menda najstarejši na svetu, ki deluje neprekinjeno, priznava, da ne morejo konkurirati velikim. »Zdaj je vedno manj filmov, ki jih snemajo na 35-milimetrski filmski trak.« Prehod na digitalne projektorje pa bi bil zanje predrag.

Domače okolje

Pri BSL se zato trudijo, da bi bili drugačni, bolj domači. Na programu imajo tudi vodene oglede, predvajajo neme filme, ki jih spremlja samo pianist, organizirajo tudi večere pletenja. »To je priložnost, da podoživiš preteklost. Tukaj si kot v filmskem muzeju,« pravi profesorica filozofije Sabine Rosenkranz-Frömmel, medtem ko sedi na enem od 168 lesenih stolov, kolikor jih je v dvorani.

Po drugi strani pa so pri Admiralu šli v korak s časom in pred leti kupili digitalni projektor. »Samo zato, ker je kino star, ni treba, da propada,« pravi državni uslužbenec Elmar, ki si je s prijatelji prišel ogledat najnovejši izdelek Woodyja Allena. In kakor pravi Oswald Bacovsky z oddelka za kulturo dunajske trgovinske zbornice, gre tovrstnim kinom bolje, kakor so pričakovali. »Še pred desetimi leti smo bili prepričani, da bodo izginili. Zdaj nihče več ne misli tako.«