ANDI

V globinah visokih Andov

Objavljeno: 13.01.2016 15:56Posodobljeno: 13.01.2016 15:57

Celoten zahodni rob južnoameriške celine svoj nastanek dolguje mogočnim zemeljskim silam.

Povprečno je globok 3270 metrov, največja višinska razlika pa je v vasi Huambo v samem kanjonu na višini 1066 metrov, kjer se nad vasjo dviga mogočna gora Cabaconde z višino 6288 metrov.

Neskončna globina

Razmajan avtobus nas popelje v osrčje Andov. Na planotastem svetu se vozimo skozi vasi Indijancev Kečua, ki na tem območju živijo že tisočletja in so nekdaj sestavljali osrednji del Inkovskega cesarstva. Perujski vladi je šele pred nekaj desetletji z veliko truda in denarja uspelo zgraditi kolikor toliko spodobno cesto po dolini in med seboj ter tudi z velemestom povezati do takrat bolj ali manj izolirane vasi. Na začetku naše poti ni sledi o kakem kanjonu. Peljemo se po precej sušnati pokrajini, nad katero se dvigajo s snegom in ledom pokriti ognjeniki. Vsaka ped vsaj približno ravne površine je spremenjena v polje. Še več, obdelana so tudi pobočja in povsod tam, kjer je to mogoče, so postavljene terase. Še precej bolj so izkoriščeni vodni viri. Potoki, ki tečejo po grapah, so speljani v umetno zgrajene rezervoarje, ti so podobni majhnim jezerom.

Potem pa se kar naenkrat razpre razpoka v zemlji. Stopim na rob in globine kar noče biti konec. Šele daleč nekje na dnu se vidi razpenjena reka. Brez besed si vsak od udeležencev trekinga natovori nahrbtnik in veliki spust se lahko začne. Perujci so v zadnjih desetletjih ugotovili, da je turizem donosen vir dohodkov in da imajo marsikaj pokazati. Po prepadnih stenah kanjona so z veliko truda speljali stezo, ki jo vsako leto prehodi na tisoče ljudi.

Kondorji in kolibriji

Pot v kanjon pravzaprav ne bi mogla biti lepša. Nad strmimi stenami se dvigujejo zasneženi šesttisočaki, na drugi strani stoje idilične vasi, v kanjonu živih barv pa se preko brzic prebija reka. Nas, plašne vriskače, si z modrih višav radovedno ogledujejo kondorji. Ko se spuščamo, se spreminja tudi podnebje. Gorsko klimo, kjer so tudi poldnevi precej hladni, zamenjajo tropske temperature in globoko na dnu rastejo palme in bananovci, naokoli se spreletavajo kolibriji.

Pred nekaj leti je to območje prizadel močan potres, posledica so bili zemeljski usadi. V skorajda puščavskem podnebju to pomeni, da se je prah usedel na vsako možno točko in na njej tudi ostal. Najhuje je čisto na dnu kanjona, kjer stoji eden izmed redkih visečih mostov. Vse je zaprašeno in prahu se ne da izogniti. Drug drugemu se zdimo še najbolj podobni mlinarjem. Spuščanja je za nekaj časa konec in zdaj treking poteka ob reki. Tektonski premiki so vidni na vsakem koraku, prav tako sledi vulkanskega delovanja: vsepovsod so bazaltni stebri in nenavadne šestorokotne tvorbe, ki nastanejo, ko se lava zlagoma ohlaja. Voda iz termalnega izvira se steka v naše bivališče, prijetno bungalovsko naselje, ki ga sredi divjine nihče ne bi pričakoval, in napolni bazene, in tu se imamo preprosto lepo. Zvečer se stemni in na nebu zažari morje zvezd, ki jih ne moti prav nobena luč mesta.

Naslednji dan nam prinese resnejšo preizkušnjo. Kot smo se spustili v kanjon, je treba tudi splezati iz njega. Hoja se začne šele ob poldnevu, ko sonce preneha neusmiljeno žgati po presušenih pobočjih. Vzpon ni lahek in nekateri si najamejo konje. Po šestih urah in 2000 višinskih metrih smo končno na robu in planota se hipoma poravna. Peru leži tako rekoč ob ekvatorju in tako je ločnica med dnevom in nočjo zelo ostra. Znoči se v petnajstih minutah, nas pa čaka še ura krevsanja do prenočišč po temi do najbližje vasi. Ampak bili smo: od pekla do nebes. Pa vse je bilo nebeško lepo.