Kapadokija (v stari perzijščini Katpatuka, dežela lepih konj) obsega province Nevşehir, Nigde, Aksaray, Kişehir in Kayseri. Za središče velja Göreme, kjer je narodni park (od leta 1985 pod Unescovo zaščito), v katerem so na majhnem prostoru nastale najlepše kamnite tvorbe ter pred mnogo stoletji zgrajene številne cerkve, kapele, samostani in podzemna bivališča Hetitov, pozneje preganjanih kristjanov ter prebivalcev Kapadokije, ki so v skrivnih zatočiščih našli varno zavetje pred različnimi vojskami.
Že v antiki je dežela slovela po vzdržljivih in cenjenih konjih. Tako je asirski kralj Asurbanipal po zmagoviti bitki odklonil odkupnino poraženega kralja Thabala, namreč njegovo hčer, in se raje polastil 1500 žlahtnih konj iz Kapadokije. V času perzijske vladavine na tem območju so s konji plačevali takse. Rimljani so jih pozneje pošiljali celo v slovito rimsko areno Circus Maximus.
Nekoč so območje prekrivala jezera, tropska močvirja z bogato vegetacijo in favno. Ko se je gorovje Taurus na jugu dvignilo, so privrele na površje ogromne količine lave, kar je oblikovalo vulkansko deželo. Vulkani Ercyes (3916 m), Hasan (3253 m) in Melendiz so poleg lave naložili še velike količine pepela. Tako je nastal tuf, ki je mehka kamnina in se ga da zlahka oblikovati. K temu so prispevale tudi zunanje naravne sile, erozija vetra in vode, in nastala je pokrajina, podobna domišljijskemu svetu: stožci, dimniki, šilaste gore, različne druge bizarne tvorbe. Ljudje, ki so živeli na tem območju, so spoznali prednosti naravnih danosti in si v vulkanski tuf klesali, dolbli bivališča, shrambe, cela podzemna mesta, religiozne objekte, celo gojišča golobov (Dolina golobov).
Prve sledi človeških rok izvirajo iz leta 6500 pr. n. št. Tu so živeli Hetiti, ki naj bi bili okoli leta 1600 pr. n. št. prvi prebivalci podzemnih mest Kaymakli, Derinkuyu, Özkoniak in Mazikoy.
Muhasto vreme se je v Göremeju izkazalo z močnim peščenim viharjem, ki je trajal kar večino dneva
Imeli smo dan počitka in s hotelskega balkona le opazovali mestece, ki sicer ni nič posebnega, in njegov vsakdanjik. Turistični vrvež se še ni začel, tako da ni bilo težko dobiti strehe nad glavo. Veliko hotelov, med njimi tudi tisti, ki ponujajo sobe v stožcih, je samevalo. Cene so za povprečen evropski žep kar zasoljene: dvoposteljna soba od 120 lir navzgor (1 evro = 2,34 lire), najem vozila 110 lir na dan, drag je tudi bencin, vstopnine so visoke, vožnja z balonom stane 100 evrov ... Turistična ponudba pa je tudi v pred- in posezoni pestra. Izbrali smo zeleno turo, osemurno popotovanje po Kapadokiji, ki obsega ogled Derinkuya, treking po soteski Ihlara, ogled samostana in karavanseraja Selima, sprehod po mestecu v stožcih Uçhisarju, ogled Doline golobov, za piko na i pa obisk v predelovalnici poldragih kamnov. O podzemnih mestih Kapadokije poročata že rimski pisec, učenjak in častnik Plinij (23–79 pr. n. št.) in grški politik Ksenofon (426–355 pr. n. št.).
Do danes so odkrili že 36 podzemnih mest, slutijo pa jih vsaj še 14
Največji in turistično najbolj razvpiti sta dve: Kaymakli in Derinkuyu. Znanstveniki menijo, da sta bili naseljeni že okoli leta 3000 pr. n. št. Prvi naseljenci naj bi bili Hetiti, ki so to območje obvladovali v času od 3000 do 1200 pr. n. št. Veliki hetitski imperij je imel središče v Hatuši, nedaleč od Ankare. Pozneje sta bila Kaymakli in Derinkuyu zatočišče preganjanih kristjanov, uporabljali pa so ju celo še leta 1838, ko se je ljudstvo v njih skrivalo pred egiptovskimi četami. Še pozneje so imeli kmetje v višjih nadstropjih shrambe pridelkov ali hleve, saj je pod zemljo stalna temperatura 8 stopinj Celzija. Kaymakli naj bi bil v antiki s predorom povezan z devet kilometrov oddaljenim Derinkuyem, vendar dokazov za to še niso našli. Podzemno mesto Derinkuyu – ime pomeni globok vodnjak – je večje od Kaymaklija, ugotavljajo pa, da so odkrili le četrtino vseh prostorov. Okoli 200 enot podzemnega mesta obsega 2500 m2, največja globina naselbine pa je 55 metrov. Obiskovalec si lahko v prvem nadstropju ogleda spalne niše, veliko jedilnico, kuhinjo z ognjiščem, vinsko shrambo in hlev za živino. V drugem nadstropju je cerkev z oltarjem. V tretjem in četrtem nadstropju so spet bivalni prostori in kuhinja, misijonarska šola, orožarna in krstilnica. Še niže so velika cerkev v obliki križa, skupni prostori za druženje, ječe in še niže porodnišnica in vrtec ter celo pokopališče. Vodni zbiralniki so bili na najnižjem nivoju.
Spuščati se v globino podzemnih mest je res vznemirljiva izkušnja
Tesni temni predori, strma stopnišča, mrak in vlaga povzročijo, da te prevzame občutek utesnjenosti in si težko predstavljaš, da je v mračnem okolju na tako majhnem prostoru bivalo in živelo toliko ljudi. Vajeni smo imeti svoj intimni prostor, a tega v podzemnih mestih pač ni bilo. O Derinkuyu imajo strokovnjaki zelo različna mnenja: nemški arheolog dr. Thomas Krassman, ki je s svojo ekipo leta 2004 raziskoval podzemna mesta Kapadokije, je izračunal, da bi lahko glede na prostornino doslej odkritih enot tu živelo največ 5000 ljudi (ne pa 15.000 in več, kot navajajo nekateri drugi raziskovalci). In to le za krajši čas! Gre za to, da bi za več kot 5000 ljudi težko zagotovili potrebne količine živeža, vode, kisika, najbrž pa bi bile tudi sanitarne razmere neznosne. Trdi tudi, da ne bi bilo smiselno podzemnih mest s predori povezovati med sabo, saj bi sovražnik ob odkritju enega v bistvu odkril vsa.
Raziskave še potekajo. In kdo ve, kaj vse bodo arheologi še izbrskali v podzemlju Kapadokije.
