V Černobilu iz nesreče naredili park za turiste

Trideset let po najhujši jedrski nesreči na svetu, ki je prinesla smrt, bedo in radioaktivno onesnaženost, se je opuščeno ukrajinsko mesto Pripjat, dom černobilskega zloglasnega jedrskega reaktorja številka štiri, spremenilo. Iz prahu je vstal tematski park, ekstremni turizem v radioaktivni coni za 200 dolarjev na človeka. Vsak teden si kraj najhujše nesreče ogleda več kot tisoč turistov, peljejo jim mimo varnostnih kontrolnih točk, dovolijo jim sprehod po zapuščenih stavbah, tudi bazenskem kompleksu, vrtcu, kjer poleg zaščitnih mask še ležijo igračke in copatki, in policijski postaji. Vodniki v vojaški maniri uporabljajo geigerjeve števce, s pomočjo katerih obiskovalcem pokažejo sevalna žarišča, turisti pa se potem na družabnem omrežju hvalijo o bližnjem srečanju z nevarnostjo. Mogoče se je pogovarjati s preživelimi, ki so doživeli eksplozijo in bili priča evakuaciji.

Več 100.000 žrtev

V zgodnjih urah 26. aprila 1986 je varnostni test postal katastrofa: zgodila se je parna eksplozija, ki je notranjost reaktorja izpostavila ozračju, v porušenem reaktorju je zagorelo, stalila se je sredica. Eksplozija je sežgala uslužbenca, njegovih posmrtnih ostankov niso nikoli našli. Prvih trideset gasilcev, ki so prišli na kraj dogodka, je v naslednjih tednih umrlo grozljive smrti zaradi izpostavljenosti sevanju: z ognjem so se namreč borili brez zaščitne opreme! Nekateri pravijo, da je tragedija vzela več sto življenj, uradnih podatkov o žrtvah ni, mnogi menijo, da je černobilska katastrofa vzela na sto tisoče ljudi: ne le eksplozija in ogenj, življenja je zahteval tudi rak zaradi sevanja, ki ga je širil veter. Nad Evropo je visel velikanski radioaktivni, karcinogeni oblak. Znanstveniki verjamejo, da je 70 odstotkov radioaktivnih plinov odpihnilo nad Belorusijo, vse do prestolnice Minska. Poškodovani reaktor št. 4. so hermetično zaprli, med mesto nesreče in upravne zgradbe pa vlili beton. Pripjat, le tri kilometre od jedrske elektrarne in 18 kilometrov od mesta Černobil, je ena od 91 vasi in treh mest, ki so ostali brez prebivalcev. Oleksandr Sirota je bil v času nesreče deček, živel je v Pripjatu, in se spominja zmede, ki je nastala, ko so ljudje spoznali, da se je zgodilo nekaj resnega, hudega, a jim nihče ni uradno povedal, kaj se dogaja. »Nič se ni videlo, le megla je bila. Na nesrečo ni opozarjalo nič oprijemljivega. Toda star sem bil deset let in vse se mi je zdelo kot avantura,« pravi Sirota, ki se še spominja kaosa v dnevih po eksploziji: sovjetske oblasti so zamujale z evakuacijo, 48.000 prebivalcev Pripjata so rešili šele popoldne dan po nesreči. Skupno so evakuirali več kot 100.000 ljudi, med njimi 20.000 otrok, z območja ob elektrarni. »Policija je trkala na vrata v bližnjih vaseh in prosila ljudi, naj za tri dni sprejmejo evakuirance. Nič ni bilo organizirano,« pravi.

Še vedno čistijo

Za potrebe čiščenja so vpoklicali dodatnih 500.000 uslužbencev, imenovali so jih likvidatorji, večinoma vojaki, policisti, gasilci in državni uslužbenci, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme. Odgovorni so bili tudi za izgradnjo betonskega sarkofaga nad uničenim reaktorjem, ki naj bi preprečil dodatno uhajanje radioaktivnih snovi, in čiščenje okolice. Vladimirja Usatenka je vpoklicala vojska, saj je bil rezervist. »Oblekli so nas v vojaške uniforme in nas dostavili v vojaške enote okoli Černobila. Delali smo 62 dni, od tri do pet minut tudi na območjih z izjemnim sevanjem.« Danes tam še vedno dela okoli 5000 ljudi, približno polovica je neposredno vpletena v čiščenje in odstranjevanje jedrske elektrarne, za svoje delo vsak teden dobijo plačilo, ki ustreza mesečnemu dohodku. In še vedno je nevarno, delavci se bojijo stopiti v gozd, a ne toliko zaradi sevanja, temveč zaradi divjih živali. Narava je okoli kontaminirane ukrajinske jedrske centrale dokaj hitro vse spet vzela nazaj, v svoje roke. Iz tragedije je vstala nenavadna zmaga – na območju izključenosti se je razvilo življenje. Populacija volkov, na primer, je kar sedemkrat višja kot v nekontaminiranih naravnih rezervatih, tudi drugih živali je vse več, denimo konjev, losov, srn, divjih prašičev.

Kot pravi lokalni zagovornik človekovih pravic Viktor Tarasav, se današnjim čistilcem Černobila godi precej bolje, kot se je nekdanjim prebivalcem Pripjata. »V težkih gospodarskih časih je poskušala ukrajinska vlada omejiti plačilo in druge vrste podpore ter nadomestil preživelim, ki so bili prej zakonsko zagotovljeni.« Oleksandrova mati je bolna, zaradi sevanja. »Po zakonih naj bi dobivali podporo, a ti nikdar niso veljali, ne v sovjetskih časih in niti ne v ukrajinskih. Plačila so simbolna, zelo težko je dokazati, da si jih upravičen dobivati. Da bi mati dobivala visoko pokojnino, bi morala tožiti vlado. Zdaj dobiva 70 dolarjev na mesec,« pravi Sirota.

Radioaktivno mleko

Pa nimajo le težav z denarjem; na območje, kjer zaradi onesnaženosti ne morejo gojiti zelenjave, so pošiljali živila slabe kakovosti, pa še precenjena so bila, v škandal so bili vpleteni različna podjetja in podkupljeni vladni funkcionarji, ki so služili s katastrofo. Ravnateljica lokalne šole se spominja francoskega obiska, ogledali so si menzo, v kateri jedo šolarji: »Rekli so, da ljudje v njihovih zaporih jedo boljše kot naši otroci.« Na tisoče otrok, tudi rojeni 20 let po tragediji, še vedno pije radioaktivno mleko,« opozarja okoljevarstvena organizacija Greenpeace. Od 50 vzorcev mleka iz treh vasi v pokrajini Rivne, 200 kilometrov od černobilske nuklearke, jih je kar 46 prekoračilo mejno vrednost nevarnega cezija za odrasle, vsi pa so ga vsebovali precej več, kot je še varno za otroke. Cezij se prenaša po prehranski verigi in lahko onesnaži mleko, ribe in druga živila, in preden se radioaktivni delci razgradijo v celoti, bo minilo več stoletij.