V brazilski faveli smo odkrili Elanove smuči

Če že obiščete Rio de Janeiro, eno izmed najbolj razvpitih velemest na svetu, ki s svojimi lepotami in posebnostmi jemlje dih še tako zahtevnim svetovnim popotnikom in pretirano razvajenim instantnim turistom, si ne želite več zgolj občudovati krasnih teles na mivki Copacabane, se fotografirati pred kipom Kristusa odrešenika, obiskati Sladkorne gore ter uživati v lokalnih specialitetah in razuzdanih množičnih zabavah na obali ali bolj boemsko obarvani Lapi. Za nekaj več premisleka in morda tudi razčiščevanja s samim seboj, kako sprejeti filozofijo manj je več, je vredno obiskati tudi katero izmed favel, ki so raztresene po vsem mestu. Ta nezakonito zgrajena naselja barak in zidanih hišk z najbolj norimi gradbenimi posegi, kjer pregovorno vladajo narkomafija in druge kriminalne združbe, za turiste pa so dolgo bile najstrožje prepovedano območje za obisk, so zdaj že na seznamu z naslovom To morate videti, ko ste v Riu.

Zatiranje kriminala

Favele najdete po vseh največjih brazilskih mestih, teh pa res ni malo. Ljudje z ruralnih območij so prišli s trebuhom za kruhom poiskat srečnejše življenje. Najbolj znana naselja najrevnejših prebivalcev pete največje države na svetu so prav v Rio de Janeiru. Največja je Rocinha, kjer domače turistične organizacije organizirajo najbolj oglaševane vodene oglede. Ta safari po favelah, kakor ga tudi imenujejo, kot da bi šlo za lov na glave, je na začetku mnoge zmotil, saj so menili, da za Brazilijo in Brazilce ni ne častno ne moralno, da dajejo za plačilo na ogled svoje revne rojake, kot da bi bili živali iz živalskega vrta. Seveda je bilo sprva izjemno drzno organizirati tovrstne ekskurzije, saj varnost ni bila zagotovljena.

Še nedavno so imele v favelah vse v svojih rokah kriminalne združbe, policijske ali vojaške enote tja sploh niso imele vstopa. Zadnja leta pa brazilska oblast s policijo in vojsko čisti favele, v prvi vrsti preganja preprodajalce mamil, zatira otroško prostitucijo in druge vrste kriminala, toda to je dolgotrajen proces. Tega ne počne le v interesu njihovih prebivalcev, temveč tudi zaradi lastne podobe v svetu. Kot gospodarska velesila bi rada ozaljšala tudi svojo socialno podobo, posebno med svetovnim prvenstvom v nogometu in olimpijskimi igrami, ki bodo v Riu čez dve leti. Danes so favele skoraj stoodstotno elektrificirane, v 90 odstotkih so preskrbljene tudi z vodo in ti dve dobrini v na črno zgrajenih naseljih koristijo brezplačno. Res pa je, da v večino favel vstop turistom še vedno odsvetujejo, če že ne kar prepovejo.

Vidigal je ena najpopularnejših favel v Riu, ki je že precej očiščena, tam so redno prisotne tudi policijske patrulje. Vzpenja se nad slovito plažo Ipanema in četrtjo premožnejših Leblon. Zaradi izvrstne lokacije z razgledom na Atlantski ocean in peščene plaže je tarča mestne oblasti, da bi tu zgradili nova draga stanovanja in hotele. Zato ljudem iz favel ponujajo nova stanovanja na obrobju mesta, v notranjosti, a favelčani vse to vztrajno zavračajo. Radovedneži se v lastni režiji na vrh Vidigala zapeljejo z motoristi, ki čakajo ob vznožju favele in ti za 10 realov (dobre 3 evre) na treh kilometrih vzpona po ozki asfaltirani in tlakovani cesti pokažejo, kaj je to vratolomna vožnja v gostem prometu. Vsekakor je bolje imeti ob sebi nekoga, ki pozna ta kraj in ljudi. Z nami je bila Suzana Pendič, rojakinja, ki se v štirih letih bivanja v Riu največ ukvarja prav s turizmom. Po motorističnem adrenalinu te na vrhu pričaka dih jemajoči razgled, kjer je celo ličen hotelček s teraso, okrog pa nekakšne polgradnje, hiške, ki bodo ostale večno nedokončane. Vsekakor pa bodo iz njih prihajali smeh, hrup z velikanskih plazma televizorjev, ki so tukaj nekakšni statusni simbol za vse družine, prijazni pozdravi domačinov in njihovih štirinožnih prijateljev, ki jih ne manjka.

Prijazna, 
a zgrešena stava

»No, kako bi pa vi stavili,« nas je z nasmeškom nagovoril lastnik mini marketa, ko smo si ogledovali napovedi stalnih strank s prispevkom 20 realov. Zgrešili smo s prognozo zmage Brazilije proti Nemčiji z 2 : 0, a dan pozneje bili srečni, da nam ni bilo treba tekme spremljati prav tam. Verjetno se je ob zavretih strasteh in razočaranju po debaklu brazilske izbrane vrste slišal tudi kakšen strel. Zato smo tisto pivo, ki bi nam pripadlo na zabavi po tekmi, a je verjetno ni bilo, raje spili vnaprej. In ne, nismo opazili zakrnelih kriminalcev, mladih narkomanov, orožja ali česa podobnega. Preprosti Jorge se s sosedi bori za vsakdanji kruh, tako kot skoraj vsi ljudje na svetu. In v prvi vrsti dostojanstveno skrbi za svojo družino.

Tako kot njegova soseda Elena malce nižje po glavni ulici Vidigala. V odbito opremljenem, že prijetno dekadentnem lokalčku, kjer je v ospredju butik z robo »neznanega izvora«, če se lahko malce pošalimo iz materialno olajšanih bogatejših, smo vstopili zato, ker ima lastnica med razstavnimi predmeti v svojem baru že dolgo tudi Elanove smuči. Ko nam je to povedala naša vodnica Suzana, je bilo v naših pogledih nekaj nejevere, a se je izkazalo, da elanovke res predstavljajo del Slovenije na tej eksotični lokaciji. »Te smuči mi je prav za opremo lokala prispevala neka gospa že pred leti. Takoj so mi bile všeč,« je med strežbo okusnih kajpirinj povedala Elena, ki pravzaprav ni ena izmed 12 milijonov Brazilcev, ki v favelah pretežno brezupno sanjajo o drugačnem, imenitnejšem življenju. Sama si ga je oplemenitila in osmislila kar v Vidigalu, kar smo občutili že po dobri uri druženja.