Toda razglednični utrinki Filipinov pod morjem, v katerem se pase več kot 7000 otočkov, skrivajo drug, še skrivnostnejši svet. Svet tišine, v katerem tiči na tisoče glasov, v katerem svetloba in barve niso več jasne. Občutiš breztežnost, a se zaveš svoje majhnosti, ko se iz oči v oči srečaš s potopljenimi skrivnostmi.
Potopljena zgodovina
Pot je lil z mene, pri sebi sem tiho preklinjala, na prstih pa so se že začeli kazati žulji, ko neoprenske obleke nisem spravila niti čez kolena. Že v evropskem modelu se namreč počutim kot velika morska kumara, a kaj naj naredim z azijsko številko small, se mi ni niti sanjalo. Nič, nečimrnosti navkljub sem morala prositi za večjo številko. A sem k sreči, ko sem si nadela še masko, pas z utežmi, plavutke, jopič plovnosti in jeklenko, postala neprepoznavna.
Po žilah mi je, kakor vedno pred potopom, plal adrenalin. Nerodno sem priracala na rob čolna, z velikim korakom stopila v prazno in – čof! Po prvem vdihu skozi regulator me je zajel občutek popolne mirnosti. Tonila sem skozi modrino, kazalec na globinomeru pa se je vztrajno pomikal. 10, 20, 30 metrov, ko sem pod sabo zagledala obrise, ki so se počasi, kot iz meglice mulja, izrisali v krov med vojno potopljene ladje. Vrh velike železne pošasti, odet v 68-letno prevleko alg in koral, ki je postal dom morskemu življu. Papagajke so se živahno lovile, bodika je samozavestno počivala na robu, okoli belih pahljačastih koral pa so elegantno lebdele plamenke.
Vse čute sem imela izostrene do konca, oči so mi skoraj skočile iz jamic in lahko sem le hipnotizirano zrla v velikansko živečo strukturo. Pičla modrikasta svetloba, pomešana z muljem in planktonom, jo je ovijala v tančico skrivnostnosti, pa vendar sem skoraj slišala zgodbo, ki jo je pripovedovala. Zgodbo, ki jo deli z več kot 24 japonskimi ladjami v bližini otoka Busuanga, s katerimi je 24. septembra 1944 v spopadu z ameriško mornarico potonila na dno filipinskega morja. Počasi sem zdrsela še kakšnih 10 metrov globlje, nato pa skozi velikansko luknjo v ladijskem trupu v notranjost. V preteklost. Iz prostrane sobe smo zaplavali v ozek, temen rov, kjer je pot kazal le moten soj svetlobe iz svetilke. Stene nekajmetrskega rova so bile oddaljene le za dlan, nadzorovanje plovnosti pa je bilo bistveno, če se od sten rova nisem želela odbijati kot pingpong žogica. Centimeter za centimetrom sem premagovala črnino, dokler ... »Ne morem se premakniti!« zataknila sem se skoraj 60 metrov pod gladino v ozki črnini ladje. V sekundah so se mi v glavi odvili vsi možni scenarij, kot alarm pa je zvonilo: »Ne bodi panična! To je lahko usodno! Počasni, ne pregloboki vdihi in izdihi. Poišči vzrok nastalega položaja.« Tipaje sem končno našla zahrbtni primež, se odpela in – se osvobodila!
Zdrsela sem iz rova, v večji prostor, morda kotlovnico, kjer so leno plavale netopirnice in nas znova opomnile, da smo tujki v tem nezemeljskem prostoru. Čas – ali pa njen žalostni konec – je prerešetal ladijski strop in omogočil vstop redkim žarkom, ki so kot laser rezali temno modrino. S svetilko v roki sem tipala po rjastih ostankih ladje, ki so ob stiku s svetlobo zažareli v rdečkastih in rjavkastih tonih, nato pa sem se skozi mrežo polomljenih tramov počasi prebijala proti vrhu. Proti stropu, od koder je pot v morsko neskončnost vodila skozi ozek jašek. Vrteč se okoli svoje osi, s pogledom strmo uprtim navzgor, sem se počasi dvigovala, opazujoč mehurčke izdihanega zraka.
Še dva zamaha ... en zamah ... in bila sem spet zunaj, v barvnem akvariju filipinskega morja.
Bližnje srečanje z morskim velikanom
Počasi sem se spuščala proti potopljeni japonski trgovski ladji, ko mi je pogled obstal na sestrični pod mano. Namesto v morsko dno je strmela proti gladini in divje krilila z rokami. Takrat sem tudi jaz nad seboj opazila velikansko lebdečo senco. »Kaj za..!?« Prejšnji dan sem izgubila svojo masko z dioptrijo in morda zato spregledala majhnega morskega konjička, toda tako orjaške stvari nisem mogla spregledati niti brez očal! Kitovec, ki ga spremlja jata čistilcev! S tihim spoštovanjem smo opazovali največjo ribo na svetu, dokler ni izginila iz našega vidnega polja, nato pa smo se znova, a z okrnjenim navdušenjem, začeli spuščati k ladijski razbitini, ki je izgubila nekaj prejšnjega čara.
Počasi smo plavali ob ladijskem trupu, a pogled mi je nenehno begal v modrino nad mano. Približala sem se ladijski krmi, se pripravljala na zavoj in... skoraj trčila! V prostranosti morja sem se skoraj zaletela v kitovca, ki je priplaval izza ladje, naravnost proti nam. Bele pike njegovega orjaškega devetmetrskega telesa so bodle v oči, če pa bi le enkrat dobro zamahnila s plavutmi, bi se lahko dotaknila njegovega gobca, ki se je začel širiti, odpirati in razkrivati velikansko ustno votlino. »Saj jedo plankton,« sem se mirila. Neuspešno. »Toda verjetno mora pogoltniti nepredstavljivo količino vode. Kaj če je kot sesalec in me, nenamerno, posrka vase?« Vedela sem le, da se mu moram nemudoma spraviti s poti. Toda kam? Levo, desno, pod ali nad njega? A obstala sem kot prikovana. Hipnotizirana. Dokler ni čarovnije razblinil en sam zamah repa in nekajtonski orjak je elegantno oddrsel stran. In s tem končal naš potop. Dokler smo v jeklenkah še imeli dovolj zraka, smo sicer plavali okoli ladje in upali, da vsaj še za trenutek uzremo mladega kitovca, a tisti zamah je končal potop.
Ne vem, ali sem bila v njegovi bližini nekaj sekund ali minut. Čas se je namreč ustavil. A tedaj sem se prelevila v velikega avanturista in čutila navdušenje Jacquesa Cousteauja in drugih potapljaških velikanov. Kajti zreti iz oči v oči eni največjih živali na svetu ni kar tako.
