Reklo, da kdor jezika špara, kruha strada, si vžgite v zavest. Tudi na potovanuj, za kar vam bo hvaležen žep.
1. Z nasmehom pridete daleč: Barantanje naj ne bo borba, temveč igra, ko poskušata dva najti skupni jezik in iz katere bosta oba odšla kot zmagovalca. Zato ne izgubljajte živcev in se ne spuščajte v besedne obračune. Bodite vljudni in prijazni, vselej z nasmehom na ustih. In ne pozabite na spoštovanje, saj je to ključen del pogajalske kulture.
2. Ne predlagajte cene prvi: Zlato, verjetno najpomembnejše pravilo je – kdor prvi izrazi ceno, izgubi. Če boste namreč kot prvi spregovorili v znesku, gre cena lahko od tu le navzgor. Če pa je prodajalec tisti, ki bo prvi spregovoril v številkah, imate prednost vi, saj lahko ceno kvečjemu znižate. Zatorej počakajte, da pove ceno, čakajte, da jo zniža, morda celo večkrat, in šele nato podajte svojo ponudbo. Če bo prodajalčev jezik zvezan, začnite zelo nizko, pri, denimo, polovični ceni.
3. Začnite (pre)nizko: Vedno si pustite pogajalski manevrski prostor, zato predlagajte nižji znesek, kot ste ga pripravljeni plačati. Načeloma je povsem sprejemljivo, če začnete s polovičnim zneskom od tržnega. In če boste vašo začetno ponudbo nato malce povišali, to ne bo necenjeno ušlo prodajalcu.
4. Naučite se jezikovnih osnov: Nič vam ne bo bolj na široko odprlo vrat, kot če se pomujate in se naučite vsaj osnov lokalnega jezika. Kako, denimo, pozdraviti, povprašati po ceni in dejati, da je nekaj predrago za vaš žep. Tako se boste izluščili iz množice turistov, pokazali, da vam je za novo državo in kulturo mar, kar bo vsaj večina cenila. Če pa boste, obratno, nastopili z zgolj zahtevo po ceni v angleškem jeziku, se ne čudite, če vam jo zabelijo petkratno.
5. Dana beseda je konj: Če zgolj povprašate po ceni in nato odkorakate stran – v tem ni nič napačnega. A če se spustite v igro pogajanja in pridete do želenega zneska, bi bilo nadvse nespoštljivo, če se nato tik pred zaključkom umaknete iz igre. Ko podate ponudbo, s katero se prodajalec strinja, ste skoraj obvezani stvar tudi kupiti. Nenapisano pravilo, na katero turisti preradi pozabijo.
6. Vaja dela mojstra: Ne pričakujte, da boste že pri prvem barantanju mojstrsko izvedli nakup. Tudi pogajanje je spretnost, ki se je morate naučiti in jo izpilti. Začnite pri cenejših stvareh, ki si jih ne želite na vsak način. Prodajalci so namreč izjemni psihologi in vam bodo nemudoma prebrali z obraza, če si česa na vso moč želite. Dokler ne boste znali nadzirati mikromimike obraza in zaigrati dokajšnje nezainteresiranosti, se pogajajte za manjše in cenejše stvari, ki vam ne ukradejo srca na prvi pogled.
7. Zaigrajte na karto sočutja in prikupnosti: Otroci najpogosteje dobijo, kar želijo. Milo pogledajo, se vam zasmilijo, prikupijo – podobno poskušate tudi sami okoli mezinčka oviti prodajalca. Taktika, ki pogosto obrodi sadove, je, da začnete vsakdanji pogovor, s katerim se odmaknete od vlog kupca in prodajalca. Graditi začnete medosebni odnos, ko ga povprašate po družini, kako živijo, poveste kaj o sebi, tudi če si izmišljate zgodbice. Če vam prodajalka, denimo, navrže, da mora prehraniti pet otrok, ji vi lahko odvrnete, da ste neporočeni in brez otrok, četudi si jih želite, in za standarde vaše države tudi vi precej siromašni – to je preverjeno vžgalo.
8. Ne pozabite – vse je igra: Naj vam uspe ali ne, imejte v mislih, da je barantanje igra, ki jo ponekod skoraj morate igrati. Zato se ob tem zabavajte. Je pomemben del kulturne izkušnje, prek katere doživite pravi utrip tržnic, bazarjev, pouličnih stojnic. Tamkajšnjega življenja.