Turracher Höhe kot mali butični velikan

Snega je dovolj. V nasprotju z večino evropskih smučišč ga ni primanjkovalo niti med nedavnimi decembrskimi prazniki, ko je Turracher Höhe povsem zapolnil svoje kapacitete. Kar pomeni, da se je dva tisoč gostom, ki so počitnikovali v hotelih in apartmajih, pridružilo še štiri tisoč vsakodnevnih smučarjev in deskarjev. Domačini se radi pohvalijo, da tudi takrat ni bilo prevelike gneče, kajti vseh trinajst sedežnic in vlečnic je modernih in hitrih, 38 kilometrov prog pa tako dobro pripravljenih in širokih, da so prenesle tudi tak naval gostov. Ti prihajajo iz precej različnih koncev Evrope. Ob domačih Avstrijcih, zvestih Nemcih je vse več Nizozemcev in Madžarov, pomembnejši pa postaja tudi delež Slovencev in Hrvatov.

Nam do sem res ni prav daleč. Le v slabe pol ure vožnje od večjega, a tudi precej nižje ležečega Bad Kleinkirchheima se po dobro vzdrževani cesti povzpneš na visokogorsko planoto na deželni meji med Koroško in Štajersko, ki jo sredi območja Nockberge krasi naravni jezerski biser Turracher. Vas okoli jezera je res bolj kot ne skupek hotelov in podobnih turističnih objektov, a šarma ji kljub temu ne manjka, saj so snovalci prostora znali betonu dodati dovolj kamna in lesa, da so lahko vse skupaj spontano vkomponirali v kuliso mogočne naravne dediščine.

Smo na 1763 metrih in ta podatek je najbolj zgovoren, kajti višina in z njo povezana zanesljiva snežna odeja sta zaščitna znaka središča Turracher Höhe, kjer med prvimi avstrijskimi smučišči že konec novembra odprejo sezono, ki traja vse do maja. A to je, kot se zavedajo domačini, šele prvi pogoj, da bo gost prišel. Da se bo zadovoljen veselo vračal, pa je treba postoriti še marsikaj.

Najprej so stavili na pestrost ponudbe. Tej ni kaj očitati. Že v hotelih imajo gostje na voljo vsaj še velnes in fitnes, če ne že tudi atraktivnih notranjih bazenov. Povsod namenjajo še prav posebno pozornost družinam z otroki, ki jim ponujajo tako ugodnosti ob nakupu vozovnic kot smučarske tečaje in varstvo. Posebna privlačnost za otroke, a tudi za starejše je spektakularen alpski tobogan Nocky Filzer, ki na 1,6 km dolgem spustu ponuja z zavoji, valovitimi odseki in skoki res noro in atraktivno zabavo poleti in pozimi. Mlajši ljubitelji snežnih radosti, tako začetniki kot tekmovalci, se še posebno navdušujejo nad možnostmi, ki jih ponujata smučanje in deskanje v snežnem parku in na poligonu. Prvi je dolg kar 1,5 km, drugi pa 850 m, vragolije, ki jih na obeh počnejo bolj izkušeni, pa lahko vzbujajo tako srh kot občudovanje.

Od bolj adrenalinskih aktivnosti velja omeniti vsaj še turno smučanje, saj vrhovi gorovja Nockberge z do 2400 metri višine ne ponujajo samo privlačne krajinske podobe, ampak tudi ogromno možnosti, da si prav ti tisti, ki boš v nedolžno belino urezal prvo smučino. Nočno sankanje po urejeni in dobro varovani progi sicer ni tako visokooktansko, je pa prijetna izkušnja, ki spominja na večere na Golovcu daleč nazaj, ko je bilo pozimi tudi v Ljubljani še dovolj snega. Ima pa to sankanje tudi postajo v prijetni koči Sonnalm, kjer za večerjo postrežejo t. i. raclette. Zelo zabavna in družabna zadeva, ko različne vrste mesa in sira sam pečeš na ogrevani plošči. Obvezne so tudi bolj ali manj pikantne omake in bolj ali manj ostri aperitivi.

O kulinariki in vsem v zvezi z njo bi se dalo sicer še veliko govoriti. Gostinske ponudbe naših severnih sosedov v primerjavi z našimi zahodnimi mejaši po navadi ne ocenjujemo tako visoko. A dejstvo je, da znajo hrano v tukajšnjih kočah vedno pripraviti tako, da je videti prekleto okusna. In vzdušje v teh skoraj pravljičnih lesenih trdnjavah alpskega užitkarjenja zna biti tako vzneseno, da se ti pocedijo sline že, ko natakar pomaha z jedilnim listom. V resnici mi je bila najbolj všeč koroška kremna juha v Almstube, srednje zapečen zrezek v K-Almu, izbira sirov na večerji v hotelu Panorama, svojevrsten vrhunec pa so bile vendarle frankfurtske hrenovke, ki sem jih skupaj s prav tako izvrstnim koroškim kislim črnim kruhom na poti domov kupil v neki domači trgovini. Pivo, vedno točeno in malo, je bilo povsod korektno, ta kratkim, za presekati, ob sicer ugodnem vonju po okoliškem avtohtonem rastlinju večkrat zmanjka moči, vina pa nisem spil več kot pri degustaciji. Ker je bila vendarle v ospredju smučarija pa tudi izbira ni bila kaj posebna.

Za Turracher Höhe bi se lahko reklo tudi, da je nekakšno pomanjšano veliko smučišče. Nima ekstremno dolgih prog in velikih hotelskih kompleksov in prav zato se njihova ponudba trudi biti bolj butične narave. Čuti se, da se trudijo za prijaznost osebja, ustvarjanje vzdušja in osebni pristop. Zato so že pred 14 leti, kot prvi na svetu, vpeljali v svojo ponudbo figuro profesionalnega smučarskega pomočnika, ki gostom stoji ob strani z nasveti in najrazličnejšimi uslugami. Tega pomočnika so poimenovali butler, ga oblekli v posebno uniformo in ga posadili v Mercedesove smučarske sanke, s katerimi kroži po smučišču. Kjer koli se ustavi, se okoli njega takoj nabere gruča ljudi, kajti vedo, da jih čakajo kozarček ali dva šampanjca, sladoled in prijeten klepet.

Ja, zdi se precej drugačen svet od podobe povprečnega vsakdanjika, a po drugi strani zgolj sledi geslu zavednih počitnikarjev o tem, kako je treba uživati prav vse radosti življenja, ki so ti dane.

Sam sem se odločil o radosti samo ene čašice šampanjca, kajti bilo je šele zgodaj popoldne, sonce je povsem izrinilo oblake z neba, snežna podlaga je bila še zmeraj dovolj ubogljiva in treba je bilo preskusiti še nekaj prog. Radost, ki ji težko najdeš par.

V številkah

Smučarsko središče Turracher Höhe leži na višini 1763 metrov, 38 km prog pa se razprostira na višini od 1400 do 2205 m; največ (22 km) je srednje težkih prog, 13 km je lahkih, 3 km pa težkih, črnih. Celodnevna vozovnica za odrasle je 42, šestdnevna je od 206 evrov naprej (odvisno od sezone), za otroke polovico manj. Urejenih tekaških prog med 1763 in 1884 metri višine je 15 km.