Turisti so tudi vandali

Ne zadovoljijo se s tihim opazovanjem in nekaj fotografijami, ki jih odnesejo domov za spomin, temveč želijo na drugih koncih sveta pustiti trajen opomin, da so bili tam. Ne ozirajoč se na to, da skrunijo dediščino vsega človeštva.

1. Rimski Kolosej kot platno: enega najslavnejših primerkov rimske antične arhitekture bi morali zgolj občudovati. A nekaterim tiho občudovanje ni dovolj – želijo, da ves svet ve, da so veličastni Kolosej videli v živo, zato v njegove kamnite bloke vrezujejo svoje začetnice. Samo lani so rimski policisti pri delu ujeli pet primerkov takšnega vandalizma, med drugim dva Rusa, ki sta vrezala 25 centimetrov veliko črko K in si prislužila 22 tisočakov evrov globe. Letos pa so ujeli Američanki, ki na Koloseju nista pustili le svojih začetnic J in N, ampak sta nato posneli še selfi.

2. Skrunitev egipčanskega templja: pred dvema letoma je ogorčenje zanetil kitajski najstnik, ki se mu je med izletom v Luksor zdelo primerno za seboj pustiti sledi. »Ding Jinhao je bil tu,« je namreč vrezal v 3500 let star antični egipčanski tempelj, posvečen faraonu Amenhotepu III. A kazen, ki je doletela 15-letnika, je bilo zgolj javno opravičilo njegovih staršev.

3. Košček moaija bom vzel s seboj: Velikonočnemu otoku sredi Tihega ocena molče poveljuje 887 velikanskih monolitov, moaijev, ki jih je pred tisočletjem po podobi človeka izklesalo starodavno polinezijsko ljudstvo Rapanui. Ti molčeči velikani pa so Finca Marka Kulja tako navdušili, da se je odločil delček kamnite stvaritve vzeti domov. Štirimetrskemu orjaku je odlomil ušesno mečico, a ta se je ob padcu na tla raztreščila na koščke, Marko pa jo je kljub grožnji z do sedmimi leti za zapahi odnesel le s 17.500 evri denarne kazni.

4. »Popravljanje« slikarskih mojstrovin: pred tremi leti je Wlodzimierz Umaniec kot tisoče drugih vkorakal v londonsko galerijo Tate, se zaustavil pred več deset milijonov evrov vredno mojstrovino ameriškega slikarja Marka Rothka, nato pa na vsesplošno ogorčenje obiskovalcev, ki niso mogli verjeti svojim očem, na sliko načečkal črn grafit. A čeprav si je s tem prislužil dve leti zaporne kazni, vztraja, da njegovo dejanje ni bilo akt vandalizma, temveč je sliki zgolj podaril dodatno vrednost.

5. Barbarstvo v Auschwitzu: če niso svete ne mojstrovine slikarjev ne zapuščina naših starodavnih prednikov, čemu bi spoštovanje izkazali koncentracijskemu taborišču Auschwitz? Nekateri na postelje, kjer so spali zaporniki, vpisujejo sporočila. Nekdo je na zidove in pohištvo vpisal svoje začetnice. Drugemu se je zdelo bistveno, da vsi vedo, da je »tu pokadil cigareto«. Spet tretji pa si s prizorišča enega najhujših zločinov proti človeštvu, kjer je umrlo več kot milijon ljudi, odnesejo spominek, morda košček bodeče žice ali tirni žebelj tračnic, ki so vodile v zlovešče taborišče. »Ni vselej kriva mladina. Včasih so na delu tudi odrasli turisti in celo učitelji,« pravi Piotr Cywinski, direktor tamkajšnjega muzeja, in teh dejanj ne označuje za preprosti vandalizem, ampak že za barbarstvo.