Pred sedemdesetimi leti je ruski vojak pogumno zakorakal v zloglasni Auschwitz in blizu gore trupel uzrl na smrt prestrašeno in sestradano enajstletnico: deklico je nežno vzel v naročje in jo s solzami v očeh pestoval ter tolažil, dokler je niso prepeljali na varno.
Paula Lebovitz je danes stara 81 let: še danes ne ve, kdo je bil njen odrešitelj, tisti, ki ji je s prijaznim pogledom in dotikom zagotovil, da se ji nikoli več v življenju ne bo zgodilo zlo, a ne mine dan, ko se ne bi v mislih zahvalila čutečemu vojaku in celotni Rdeči armadi, ki je 27. januarja 1945 zakorakala v Auschwitz - Birkenau ter končala dolgoletno nacistično izživljanje in brutalnost. Prav zato je med včerajšnjo spominsko slovesnostjo, ko je bil tudi mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, močno pogrešala ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki se najverjetneje zaradi hladnih odnosov z zahodom in burnega dogajanja v Ukrajini (Poljska je do ravnanja Moskve v Ukrajini še posebno ostra) okrogle obletnice konca najbolj temačnega obdobja v zgodovini človeštva ni udeležil. »Moral bi priti, ne glede na vse,« je obžalovala Paula, ki je na Poljsko priletela iz Encina v Kaliforniji, kjer živi od konca vojne. »Njegova država nas je vendarle osvobodila!« Putin, ki se je udeležil 60-letnice osvoboditve taborišča in s svojim nagovorom takrat menda do solz ganil Lebovitzovo, uradnega razloga za odsotnost ni povedal, njegov tiskovni predstavnik se je sprva sicer izgovarjal, češ da predsednik ni prejel vabila – čeprav je znano, da vabil na tokratno slovesnost niso razpošiljali, so pa iz spominskega muzeja o dogodku obvestili 43 držav.
Številni voditelji in visoki predstavniki držav
Prispeli so številni voditelji in visoki predstavniki držav, nemški (prišla sta tako kanclerka kot predsednik), avstrijski, francoski in ameriški, prispel je tudi slovenski predsednik Borut Pahor, ki se je v Oswiecim odpravil v družbi petih nekdanjih internirancev. Zbrane je najprej nagovoril poljski predsednik Bronislaw Komorowski, osrednja pozornost komemoracije pa je bila namenjena besedam preživelim, tokrat jih je prišlo kakšnih tristo (pred desetimi leti 1500), in njihovim predstavnikom. Naj še pristavimo, slovesnost ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta so v stavbi OZN v New Yorku zaradi hudega snežnega neurja odpovedali.
Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je, kot rečeno, delno zasenčilo nasilje v Ukrajini, o katerem so spregovorili tudi nekateri nekdanji interniranci: nekateri so opozorili, da so prav Ukrajinci med drugo svetovno vojno nacistom pomagali pri okrutnih usmrtitvah Judov, spet drugi so poudarili, da niso bili vsi pripadniki Rdeče armade odrešitelji, nekateri so preživelim barbarsko nanesli dodatne bolečine in trpljenje, denimo, številni vojaki so posilili še komajda žive Judinje.
V taboriščnem kompleksu, ki je obsegal Auschwitz I, Auschwitz II - Birkenau in Auschwitz III - Monowitz ter do petdeset podružničnih taborišč, je med letoma 1940 in 1945 umrlo okoli 1,1 milijona ljudi, med njimi daleč največ Judov. Nacisti so tam zapirali in trpinčili tudi Rome, sovjetske vojne ujetnike, pripadnike drugih etničnih skupnosti in istospolno usmerjene: nekatere so neposredno po zajetju usmrtili, druge so prisili k delu in jih pri tem stradali ter jim odrekali najosnovnejšo higiensko in zdravstveno oskrbo. Mnogi so umrli zaradi bolezni, lakote ali izčrpanosti, številne so kaznovali z obešanjem, streljanjem ali v plinski celici, veliko pa jih je bilo žrtev okrutnih psevdomedicinskih poskusov. Zajeli so tudi 2346 zapornikov iz Slovenije, 1331 jih je v taborišču umrlo.