Tudi najstarejši banki grozi finančni kolaps

SIENA – Bančništvo so si izmislili v srednjeveški Toskani, kjer je beseda banka pomenila klop, na kateri so se sklepale kupčije. Dolgo sta se za rojstni kraj bankirstva prepirali sosedi, mestni republiki Firence in Siena, izraz in dejavnost sta osvojila svet, najstarejša banka sveta, že več kot pol tisočletja delujoča sienska Monte dei Paschi, pa je zdaj tik pred zlomom. Za preživetje častitljive toskanske banke se še bori eden nekoč najvplivnejših italijanskih bančnikov Alessandro Profumo. Prepričan je, da mu bo uspelo zbrati milijardo evrov in odvrniti grozeči prevzem legendarne ustanove, ki je še danes ponos očarljivega renesančnega mesta med bogatimi toskanskimi griči. Častitljiva denarna ustanova ima svoj sedež v pravcatem muzeju, mogočni palači iz 12. stoletja, ki si jo je kot mestno utrdbo omislila rodbina Salimbeni. Zapletla se je v neuspešne spopade za oblast, po njihovem begu je palača pripadla mestu, v njej so uredili skladišče in borzo soli in žita. Leta 1472 so del velike palače v mestnem jedru namenili hranilnici Monte Pio, po združitvi Italije je najstarejša banka sveta leta 1866 za slabih 61.000 lir kupila vso stavbo. V njej sta tudi nadvse dragoceni mestni arhiv in muzej. Kot zanimivost hranijo smrtno obsodbo goljufivega blagajnika, ki je pred davnimi časi poskušal pobegniti z lepo vsoto zlatnikov, pisma revolucionarja Garibaldija iz leta 1875 in odobritev kredita nobelovcu, pisatelju Luigiju Pirandellu iz leta 1928.

V boj za dediščino

Resnici na ljubo je treba priznati, da je Monte dei Paschi postala žrtev pohlepa, saj se je želela povzpeti v sam italijanski bančni vrh. Še danes ni poniknilo rivalstvo med Sieno in Firencami. Davna rimska kolonija Saena Julia je nastala na etruščanski naselbini, v srednjem veku je mesto zaznamoval spor med cesarjem in papežem, v nasprotju s Firencami se je Siena znašla na papeški strani, njene čete so leta 1260 pri Montapetri celo premagale tekmico. Nekaj časa se je Siena podredila Milanu in Viscontijevim, leta 1487 je samozvanec Pandolfo Petrucci – Veličastni želel izsiliti neodvisnost, po njegovi smrti leta 1512 je mesto prešlo v roke Špancu Karlu V., prebivalci so se uprli, ponosno mestno republiko so pogoltnili firenški Medičejci. V muzeju banke hranijo številne dragocene spomine na razgibano zgodovino, med njimi je tudi pet zgodovinskih slik slovitega palia, ko jahači na neosedlanih konjih vsako leto 2. julija in 16. avgusta vratolomno dirjajo po velikem ovalnem mestnem trgu. Tudi zaradi slavne zgodovine želijo rešiti ustanovo, ki je prestala burna stoletja in sledila potrebam in željam prebivalcev in regije kot velikodušna mecenka umetnosti in znanosti, podpirala razvoj zdravstva in socialnih projektov. Najstarejšo banko sveta so ustanovili kot hranilnico za gojitelje ovac in najem pašnikov dve desetletji, preden je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Resno jo je načela šele zadnja bančniška kriza, zdaj ji grozi celo bankrot, mesto izgublja nadzor, denarja za rešitev ni. Vodstvu očitajo, da je sledilo prestižu, ne pa dobičku. Leta 2008 in lani so jo dokapitalizirali, rešiteljem, med njimi je Credit Suisse, je prepustila delnice. Glavni udarec pa si je zadala sama, ko je kupila za 25 milijard državnih obveznic, tik pred izbruhom krize leta 2007 pa si je za devet milijard evrov privoščila še slabo banko Antonioveneto.

Za molzno kravo tudi na cesto

S tem nakupom naj bi postala tretja najmočnejša banka na Apeninskem polotoku, a bil je grozovit polom, vrednost delnice, ki je že leto prej močno izgubila vrednost, je padla na borih 19 centov. Vse bolj sporni mednarodni mehanizmi so jo stisnili in prisilili v nove dokapitalizacije, agenture so ji večkrat znižale bonitetno oceno. Sklad Monte dei Paschi bo moral oddati vsaj še 15 odstotkov svojih delnic in bo izgubil večinski nadzor nad svojo banko. V stoletjih razgibane zgodovine je banka prestala vse krize, vojne in epidemije, vselej se je obnesel zlati trikotnik banka-sklad-mesto. Banka je dobiček prenesla na sklad, ki ga je razporedil za potrebe mesta in regije, kar je ob dobrem poslu vračalo denar v banko. Ni čudno, da so Sienčani svojo banko poimenovali kar la mucchina – krava molznica. Nekdanja ovčarska hranilnica je bila desetletja in stoletja simbol toskanske obrtniške in kmetijske moči, mesto je s slabo polovico kapitala nadzorovalo inštitucijo, zdaj sta močno načeta ugled in prestiž. Nekdanji šef banke Unicredit je zadnje upanje za rešitev močno načete institucije. Med interesenti za prevzem je tudi sumljiv vlagatelj s Sicilije, ki pa mu Sienčani ne zaupajo, saj visi v zraku grožnja za odpust 1500 sodelavcev. Konec minulega tedna se je v znak podpore instituciji podala na ulice množica obupanih sodelavcev iz vse Italije. To je bila prva stavka v zgodovini te banke, protestnikom pa se je pridružil tudi sienski župan Lando Sileoni. O njeni dokončni usodi bodo odločali konec aprila.