Tržaška podmornica prva na dnu sveta

Kanadski režiser James Cameron, pri 60 letih ima za seboj filmski uspešnici Titanik in Avatar, se je 25. marca 2012 v podmornici za eno osebo Deepsea Challenger spustil 10.898 metrov globoko na dno Marijanskega jarka v Tihem oceanu. Jarek je tektonskega izvora, leži na območju, kjer se tihooceanska tektonska plošča podriva pod filipinsko. Najgloblji del Marijanskega jarka se po ameriški raziskovalni ladji Challenger II imenuje Izzivalčevo brezno, na njenem sonarju je leta 1951 obstala številka 11.033 metrov.

Cameron, ki je tudi raziskovalec pri National Geographic Society, se je s podvodnim plovilom že potopil tudi do ostankov ladij Bismarck in Titanik, gre za izkušenega podmorničarja in oceanografa. Njegov podvig je trajal okoli šest ur, dobri dve uri in pol je potreboval za spust na dno, še eno za dvig, preostanek dveh ur za snemanje ter opazovanje dna ter zbiranje vzorcev in podatkov. Po vrnitvi na površje je občutek ob spustu na dno opisal z besedami: »Tukaj sem. Sem na dnu oceana, na najglobljem kraju na zemlji. Kaj zdaj to pravzaprav pomeni?« To je tisto, najboljši in res pomembni se sprašujejo. O svojih dejanjih in o samem sebi.

Pomoč ameriške tehnologije in denarja

Vendar je Cameron šele tretji človek, ki je dosegel dno Marijanskega jarka. Pred njim sta to davnega leta 1960 pod ameriško zastavo storila švicarski znanstvenik Jacques Piccard (sin še bolj znanega Augusta Piccarda) in ameriški mornariški poročnik Donald Walsh v batiskafu Trieste, ki so ga (ob sodelovanju drugih podjetij) zgradili v nam bližnjem Tržiču (Monfalconu), v ladjedelnici Cantieri Riuniti dell Adriatico, kjer je od nekdaj zaposlenih tudi precej primorskih Slovencev.

Oceanografa in inženirja Jacques Piccard in Donald Walsh sta se dna največje globine morja dotaknila več kot pol stoletja pred režiserjem in raziskovalcem Jamesom Cameronom, ki je njun podvig brez napake ponovil.

Preden je batiskaf Trieste, ki se prav tako kot balon spušča in dviguje po načelu vzgona (balon v zraku, batiskaf v vodi), končal pri Američanih oziroma pri njihovem uradu za pomorske raziskave, sta se oče in sin Piccard z njim v Sredozemlju potopila večdesetkrat, v Neapeljskem zalivu na globino 3135 metrov. Američani so s svojo skupino inženirjev in znanstvenikov ter denarjem, brez katerega ne gre, raziskave pospešili, v Tihem oceanu so kmalu dosegli sedem tisoč metrov, bil je čas za dno vseh dnov.

Jeklena krogla pušča vodo

Devet let po odkritju oziroma izmeri raziskovalne ladje Challenger II, kako daleč, kako globoko je do prizemlja sveta, je bil batiskaf Trieste 23. januarja 1960 na Tihem oceanu, na območju globine več kot 11.000 metrov, nad Marijanskim jarkom. Tja ga je privlekla ladja ameriške mornarice, ki jo je spremljal rušilec. Morje je bilo nevarno razburkano, valovi visoki osem metrov, Jacques in Donald sta se vkrcala na krov batiskafa in razpravljala, ali naj se potopita ali ne. Piccard je odločil, da gresta. Ob osmi uri in 23 minut se je Trieste začel spuščati v globino, ob devetih je bil šele 240 metrov globoko.

Jacques je ocenil, da je treba hitrost potapljanja povečati, izpustil je nekaj bencina, ki je bil v komorah za vzgon, plovnost. V globini 305 metrov sta prižgala zunanji žaromet. Videti je bilo, kot da osvetljeni plankton sneži z dna, kot obrnjeni snežni metež. Ko sta ugasnila luči v kabini in reflektor, je bilo morje skozi line videti sivo-črne barve, v globini okoli 700 metrov je batiskaf zajela popolna, črna tema. Mrzla voda je ohladila notranjost, moža sta se dodatno oblekla in použila nekaj rebrc čokolade. V globini 1280 metrov je debelostenska jeklena krogla, v katero sta bila zaprta raziskovalca, začela rahlo puščati vodo, a nevšečnost ni trajalo dolgo.

Globlje, kot je visok Mount Everest

Pronicanje vode se je ponovilo in samo od sebe ustavilo še pri 6024 metrih. Batiskaf je bil kmalu nižje od sedem tisoč metrov, rekorda potopa številka 64. Živ človek ni bil še nikoli globlje! Nekaj čez enajsto je globinomer pokazal 8226 metrov. Začela ste se spraševati, kje je dno. Jacques je z izpuščanjem železnih kroglic obtežbe zmanjšal hitrost vožnje, če lahko tako rečemo, kmalu sta bila na globini v višini Mount Everesta, strehe sveta na 8843 metrih. Na poti v klet sveta sta prižgala žaromete, hitrost spuščanja še upočasnila na 30 centimetrov v sekundi. Reflektorji niso otipali nobenega življenja, ne majhnega ne velikega. Opoldne je Trieste prilebdel na 9450 metrov, Piccard je vključil sonarni instrument, ki je bil naravnan tako, da bi otipal dno, ko bi se mu približali na 180 metrov. Odboja ni bilo, napetost je naraščala, Trieste je tonil, kmalu je bil 10.668 metrov globoko. Oči članov posadke se niso odlepile od zaslona naprave. In res, končno je instrument zaznal odboj, do dna naj bi bilo samo še 77 metrov.

Nekaj minut pozneje se je batiskaf Trieste dotaknil tal. Uradna globina, ki sta jo tistega januarskega dne 1960 dosegla Jacques Piccard in Donald Walsh, je bila 10.919 metrov, kar je 21 metrov več kot v naslednjem stoletju in tisočletju Cameron, a v tem primeru nobena slava ni večja ali manjša. Ve pa se, kdo je bil prvi. Na teh globinah je pritisk več kot tisoč atmosfer.

Življenje je bila bolščeča riba

Trieste je ob dotiku s tlemi skalil vodo, kar je raziskovalca oviralo pri opazovanju. Kljub nevšečnosti je Piccard opazil ploščato ribo, ki je počivala na rjavo rumenem blatu. Bila je približno 30 centimetrov dolga in 15 centimetrov široka. Z vrha glave sta ji štrleli okrogli očesi, na dnu sveta je bilo kljub neznanskemu pritisku življenje. Da so tam globoko spodaj ribe, raki, črvi, morske zvezde in še kaj, so potrdila tudi poznejša fotografiranja iz robotskih plovil.

Raziskovalca sta na dnu ostala okoli 20 minut. Trieste se je vrnil na morsko gladino malo pred peto uro popoldne. Z njim tudi člana posadke. Jacques Piccard in Donald Walsh. Živa in zdrava. Oceanografa in inženirja sta pozneje sodelovala tudi pri drugih pomembnih oceanskih in podvodnih raziskovanjih ter doživela številne časti. Piccard je leta 2008 umrl, star 86 let, precej mlajši Walsh, rojen leta 1931, pa se kot svetovalec še ukvarja z morji in njihovimi skrivnostmi.

Osebna izkaznica zmagovalca

Batiskaf Trieste je bil dolg 15 metrov, v trupu pa je bilo prostora za 83 m³ bencina, ki je služil za vzgon, podobno kot pri balonih vodik ali topli zrak, in primerne zaloge zraka. Železna krogla za posadko, instrumente in upravljanje je imela premer 2,16 metra, izdelali so jo v Kruppovih železarnah. Prenesla je pritisk 1,25 tone na kvadratni centimeter, njene stene so bile debele 12,7 centimetra. Skupna masa krogle je bila 13 ton. Posadka je dihala zrak, ki je krožil in se filtriral, odvečni ogljikov dioksid pa se je izločal. Zrak je v prostor prihajal iz ločenih jeklenk pod pritiskom. Podoben sistem reciklaže zraka je še danes v uporabi v raketoplanih in skafandrih. Plovilo se je z električno energijo napajalo iz akumulatorjev.