Trimetrske svečnike prenašajo že 700 let

Pri nas veliki šmaren, v Italiji Ferragosto. V kraju Sassari na Sardiniji pa dan prej poteka star verski praznik, običaj, lani vpisan na Unescov seznam svetovne nesnovne dediščine.

Verska procesija, ki jo v Sassariju imenujejo Faradda, je zelo star običaj, ki sega v 13. stoletje. Izvira iz Pise, kjer so takrat za daritev devici Mariji vsakega 14. avgusta v procesiji nosili velike lesene stebre (svečnike) v obliki tabernaklja, obdane s svečami. Poslikani so bili s podobami svetnikov in verskimi motivi, ki so jih v spremljavi glasbe nosili do katedrale.

Oblika, motivika ter število teh velikih svečnikov (candelieri jih imenujejo) so se skozi zgodovino spreminjali.

Na Sardiniji je imel običaj skozi zgodovino padce in vzpone. Med vladavino Špancev, Aragoncev, so ga zaradi velikih stroškov večkrat hoteli ukiniti. Neuspešno. Obrtniški cehi, nosilci praznika in povorke, na stebre, svečnike, niso več postavljali sveč in so tako oklestili stroške. Ime candelieri pa je ostalo. Edini današnji, na vrhu katerega plapola plamen po vzoru sveče, je svečnik krojačev.

Velik zagon je nadaljevanju tradicije dala bolezen. Razsajali sta epidemiji kuge in kolere. Kuge leta 1652, kolere leta 1855. Ker so verjeli, da je daritev devici Mariji v obliki sprevoda svečnikov pomagala končati epidemije, se je tradicija praznika vseskozi nadaljevala.

Procesija, spust svečnikov – v sassareškem dialektu faradda – poteka s trga Castello vse do cerkve sv. Marije Betlehemske. Od šestih popoldne do polnoči. Obrtniški cehi, ki so se predstavljali s svojimi svečniki, so se zaradi zgodovinskih sprememb poklicev in drugih razlogov spreminjali.

Danes sprevod sestavljajo svečniki destih cehov: kovačev, kmetov, mizarjev, čevljarjev, krojačev, zidarjev, klesarjev, prevoznikov in potujočih prodajalcev, zelenjadarjev, velikih pridelovalcev žita.

Posamezni svečnik je visok tri metre, ima premer 40 centimetrov in tehta okrog 400 kilogramov. Lepota in pomen svečnikov se skrivata v bogastvu okrasja na njem, zastavic na kapitlju, poslikav na podstavku in telesu svečnika. Cehe nekaterih hitro prepoznan po simbolih, orodju, ki so na njih naslikani. Krojače označujejo škarje, kovače kladivo in nakovalo, pridelovalce žita žito … S svečnikov visijo dolgi trakovi, ki jih držijo mladi spremljevalci procesije. Celo zaprti v zaporu Bancali so okrasili svojega, posvečenega sv. Sebastjanu. Z njim plešejo za rešetkami. Na povorki ne sodeluje, bo pa plesal na koncu, ko bo izbor najlepših treh.

V povorki desetih svečnikov, ki se spuščajo po strmi ulici starega mesta, so orkestri godbe na pihala ter možje v črnem, ki simbolizirajo nekdanje veljake. Množica ljudi v procesiji ter pred in za njo kriči, ploska in poje na ves glas. Popularna je pesmica o prodajalcih vode, ki so jo vozili v sodčkih na oslih bogatim na dom.

Skupina, ki nosi svečnik, z njim pleše in se vrti okrog. V vsaki skupini je bobnar, ki jih vzpodbuja. A teža, ki jo morajo nositi, jih utruja. Vsake toliko se ustavijo. Počitek. Na znak bobnarja pa spet naprej.

Daljši je postanek pred mestno palačo. Tu jih pričakuje župan. Nekaj spijejo in si voščijo, »A zent'anni!« – Na sto let!