Treba se je pogajati

V AP Plazi se človek hitro izgubi, tako da si je dobro zapomniti številko trgovine ob vhodu, še najbolje pa je, če jo preprosto fotografiraš. Na splošno je na Kitajskem fotografija kraja ali njegovega imena, kamor želimo priti, zelo priporočljiva. A vrnimo se na tržnico. Tu se najde odlične in manj odlične ponaredke vseh tehničnih blagovnih znamk, očala, superge, kovčke, torbice, nakit pa tudi posodo in najrazličnejše kitajske spominke. Kakovost posameznih izdelkov zelo niha, brez dvoma pa se lahko dobro oblečeš za ne preveč denarja. Moška po meri krojena obleka iz kakovostnega blaga z našitkom kake slovite modne znamke ali brez njega te olajša za borih sto evrov, pa še dostavijo ti jo v hotel naslednjega dne. Treba pa se je pogajati.

Megamesto

Šanghaj je velikanski. S 24 milijoni ljudi je mesto z največ prebivalci na svetu, je eno od glavnih središč svetovne trgovine, ki se ponaša z najbolj prometnim kontejnerskim pristaniščem na planetu. In res imaš v Šanghaju občutek, da si v velikanskem mestu, skozi katero tečejo večpasovne avtoceste in kjer imaš občutek, da se do naslednje lokacije voziš celo dopoldne.

A kljub vrvežu, stolpnicam in nepreglednim stanovanjskim naseljem ima Šanghaj tudi svoj stari šarm, posebno v četrti Pudong ob reki Huangpu. 
Lahko greš v mestni park, kamor starši še vedno vodijo svoje neporočene odrasle otroke, da bi jim našli življenjskega partnerja, lahko obiščeš kitajsko tržnico, poskusiš katero bolj eksotično specialiteto, pa ne mislim psa, ampak ocvrte kobilice ali nabodalca s škorpijončki, lahko se podaš v bolj tradicionalni nakupovalni center, kjer s prodajalci barantaš za jasminov čaj in se ti zdi, da si se sijajno dogovoril za ceno, v resnici pa so komaj zadrževali smeh, ko so videli, koliko si pripravljen odšteti za en posušen jasminov cvet. A nič ne de, cene kljub temu niso visoke, pa še nekoga si razveselil.

Na sprehodu med trgovinicami v nakupovalni ulici Yuyuan se da po precej ugodnih cenah nabaviti šale iz prave kitajske svile, si omisliti odbite sladkarije, pojesti cmoček ali dva, spiti čaj ali kavo, saj Starbucksov na Kitajskem ne manjka, iti v restavracijo, kjer so gostili Billa Clintona in Fidela Castra, nakar za otroke nabaviš tiste hecne mačke, ki mahajo z roko, saj to menda po kitajskem prepričanju prinaša srečo. A tudi pri takšnih malenkostih se da pošteno prihraniti. Za popolnoma enako mačko, za katero bi na ulici Yuyuan odštel od 30 do 40 juanov (od 4 do 5 evrov), lahko nekaj sto metrov proč v neugledni ulici, kjer se stvari prodajajo v večjih količinah, trgovine pa niso več tako prikupno kičaste, odšteješ največ deset juanov (dober evro). Z baterijo, seveda. Ki bi pri nas stala nekako toliko.

Živahno in drugačno

Večer v Šanghaju je preprosto treba preživeti na kateri od ladij, ki plujejo po reki Huangpu. Stolpnice ob njej so osvetljene, nekatere imajo celo svoj lightshow. Če imaš na ladji še klasično kitajsko večerjo, je večer popoln. Le za Evropejca je malce hecno, da z istega krožnika ješ prav vse razen juhe: od predjedi do sladice. Vredno je obiskati tudi restavracijo hot pot. Med mlajšimi Šanghajčani je najbolj cenjena veriga Haidilao, kjer je zvečer hrupno kot v diskoteki, rezervacij pa ne sprejemajo, tako da ni nič čudnega, če na mizo čakaš tudi poldrugo uro. A ko ti natakar prinese predpasnik in ti pokrije oblačila, ki si jih obesil na stol, se ti začne svitati, da te čaka nekaj posebnega. Ko se skloni pod mizo in prižge grelnike za kotličke z aromatizirano vrelo vodo, v kateri kuhaš meso, tofu in kak osamljen kos zelenjave, ti je jasno, da bo to nekaj posebnega. In ko s paličkami loviš hrano po vreli pikantni ali kokosovi juhi in jih nato pomakaš v omakice po svoji izbiri in te v ustih žge, kot da bi jedel žerjavico, zraven pa se potiš in solziš, veš, da si zadel terno.

Kakor koli že, če v Šanghaju ni preveč smoga, temperature pa so prijetne tudi pozimi, te kar stiska pri srcu, ko iz letala opazuješ nepregledno veliko mesto, ki bi ga zagotovo še kdaj obiskal in malo bolje raziskal. Če le ne bi bilo tako daleč.