Galeb, najslavnejša ladja nekdanje Jugoslavije in ploveča luksuzna rezidenca Josipa Broza Tita, bo morda ušla rji in pozabi. Mesto Reka, ki je sedanji lastnik propadajoče samo še lupine, bo prihodnji mesec objavilo razpis za koncesijo, kdor jo bo dobil oziroma zanjo odštel dobrih 10 milijonov evrov, bo na Galebu, privezanem ob glavnem reškem pomolu, lahko 30 let služil z gostinstvom in hotelirstvom, kongresnim turizmom, govorijo tudi o rekreaciji, morda imajo v mislih sprehajanje po palubi.
Ena od atrakcij naj bi bil tudi muzej s poudarkom na Titovih pomorskih potovanjih in impresivni dokumentaciji o slavnih osebnostih, ki jih je gostil na tej ladji. Reški veljaki, ki z Galebom doslej niso imeli srečne roke, po spletu naključij so dobili gnilo jajce, upajo, da se bodo turisti menda zlivali tudi v ladijsko strojnico, Fiatova pogonska motorja sta nekaj posebnega, do zadnjega sta delovala brezhibno.
Ko je pred drugo svetovno vojno v italijanski ladjedelnici Ansaldo Genova v morje zdrsnila ladja Ramb III., ni nihče pomislil, kaj šele vedel, da bo ta hitra motorna dizelska ladja, ki so jo zgradili za prevoz južnega sadja, nekoč rezidenca nekega slavnega in razvpitega predsednika. Med vojno so Italijani Ramb III. spremenili v pomožno križarko, ki je v Libijo vozila meso za italijansko vojsko. V Bengaziju jo je 1941. v premec zadel torpedo, ki ga je izstrelila britanska podmornica. Poškodba je bila huda, vendar se je kapitan Giuseppe Aneti znašel, preložil je tovor in s krmo naprej preplul 900 milj od Libije do Sicilije. Ladjo so nato odvlekli na popravilo v Trst, Italijani so kapitulirali, poškodovano ladjo so zaplenili Nemci in jo preuredili v polagalca min. Kiebitz, novo ime, jih je v nekaj mesecih v Kvarner in severni Jadran v morje spustil več kot 5000, vse dokler ga novembra 1944 v reškem pristanišču niso potopila zavezniška letala.
Uradno je bil Galeb od leta 1952 do leta 1980 državniška ladja SFRJ oziroma predsedniška ladja jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita. Ladja je dolga 117 metrov, široka 15,13, izpodriv je 5377 ton, gaz 5,7 metra. Poganjala sta jo dva dizelska motorja s po 1840 kW, dosegla je hitrost 18,5 vozla, potovalna hitrost je bila 15 milj na uro, v časih, ko je bila zgrajena, je bilo to veliko. Na njej je bilo 193 članov posadke, na krovu je imela za 10.000 milj plovbe zalog in goriva. Je tudi legenda, da so ladjo Galeb pogosto zalagali s cvičkom. |
Winston in Nikita, a tudi Sophia in Elizabeth
Nova jugoslovanska oblast je imela z Rambom III. oziroma Kiebitzom posebne načrte, dvignili so ga iz globine 22 metrov in ga v puljski ladjedelnici popravili in preuredili v šolsko ladjo jugoslovanske vojne mornarice Galeb, kar je bilo samo delna resnica. Na njem so se res šolali častniki in mornarji, predvsem pa je bil plavajoča rezidenca Josipa Broza Tita. Predsednik, maršal, generalni sekretar in še veliko tega se je z njim leta 1953 prvič odpravil v svet, obiskal je Veliko Britanijo. Tito je z Galebom opravil 14 državniških potovanj, obiskal 18 držav, pristali so v 29 lukah, v nekaterih večkrat. Skupaj je bil Galeb na poti 478 dni, preplul je 85.000 milj, kar je 157.000 kilometrov. Tita so na Galebu obiskali številni ugledni politiki, na njem je gostil osebnosti iz sveta filma, umetnike, takratni kronisti pišejo, da tudi znanstvenike.
A zgodovina ima kratek spomin, omenimo, da sta se na Galebu mudila Winston Churchil in Nikita Hruščov, sončili pa tudi Sophia Loren in Elizabeth Taylor, njen Richard Burton je s Titom pil viski. O pijači je legenda, da so ladjo pogosto zalagali tudi s cvičkom, maršal, ljubitelj nezahtevnih jedi, ga je rad pokušal, dostavljal pa nekdanji direktor Krke Miloš Kovačič. Leta 1979 je Tito zadnjič potoval z Galebom.
Potem se je kmalu razsula Juga. Leta 1991 je JLA Galeba iz Pulja prestavila v črnogorsko Boko Kotorsko. V bistvu so ga zaplenili. Nazaj na Hrvaško, kjer je imel v Splitu matično luko, je prišel po naključju. Od Črnogorcev, nad katerimi so bedeli Srbi, ga je, že dodobra izropanega, za 750.000 dolarjev kupil John Paul Papanicolaou, grški ladjar z ameriškim državljanstvom. Novi Galebov lastnik je dal ladjo prepeljati v reško ladjedelnico Viktor Lenac, kjer pa je nekdanja prevoznica južnega sadja, polagalka min in predsedniška rezidenca samo bolj ali manj rjavela. Papanicolaou je želel Galeba preurediti v luksuzni plavajoči kongresni center, kar naj bi stalo 15 milijonov dolarjev. Del tega denarja je nameraval zaslužiti s slavno jahto Christino O, eno izmed ladij iz imperija Aristotela Onassisa, Papanicolaou jo je kupil po milijarderjevi smrti. Tudi Christino O so preurejali v reškem Lencu, ameriški Grk je naročil, naj zasebno jahto predelajo v luksuzno čarter križarko. Res so jo, ladjedelnico je zapustila pred njenim stečajem, denarja pa zaradi strahov po napadu na newyorška dvojčka in krize ni služila, izmuzljivi Grk je ostal Viktorju Lencu dolžan 2,3 milijona dolarjev. In še nekaj sto tisoč dolarjev za Galebove luške pristojbine in uporabo veza.
Galeb je ostal na Reki, v bistvu zaplenjen, reško sodišče ga je zaradi lastnikovega dolga dalo v stečajno maso ladjedelnice, ki je, kot povedano, šla na dno. Na dražbi ga je za 150.000 dolarjev kupilo mesto Reka, še prej ga je spomeniško varstvo razglasilo za kulturni spomenik. Krog je zdaj zaprt, Galeb je privezan na enem glavnih pomolov, vsem na očeh, ponižan, kot je lahko ponižana ladja. Tu in tam ga obiščejo novinarji, a razen depresije res ni kaj občutiti.
Kaj bo z njim, je odvisno od koncesionarja. Prejšnji igralci so se razbežali, John Paul Papanicolaou je leta 2010 po dveletnem boju z rakom umrl v Atenah. Na svetu je veliko ladij, ki nikamor več ne plujejo, vendar so polne radovednih obiskovalcev.
Da pa bi Galeb še kdaj plul, skoraj gotovo ne pride v poštev. Že preureditev ladje v hotel, restavracijo in muzej bi brez opreme stala najmanj 10 milijonov dolarjev, če pa bi koncesionar ali morebitni lastnik z njim še kdaj želel na morje, bi za to veselje moral odšteti 40 milijonov. Na toliko so stroške popolne obnove ocenili strokovnjaki, ki jih je angažiral Enver Moralić, bogataš hrvaškega rodu.
A tudi on je spoznal, da z nakupom ne bi postal lastnik nekdaj luksuzne in po vsem svetu znane ladje, dobil bi samo lupino, okostje, rjavečo škatlo, v katero desetletja niso vložili niti ene hrvaške kune, kaj šele evra ali dolarja.
