LJUBLJANA – Sodelavci ameriške obveščevalne agencije Cia so leta 1977 analizirali govor tedanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Prišli so do presenetljive ugotovitve – da je Tito govoril tako slabo srbohrvaščino, kot bi bila njegova materinščina morda ruščina ali poljščina. Za obveščevalne lingviste bi bil Tito lahko Rus ali Poljak in ne Jugoslovan, so sklenili v dokumentu, s katerega je zdaj Cia snela oznako zaupnosti.
Slaba jezikovna podlaga
Cijini jezikovni obveščevalci so kot tujo sestavino v Titovi izgovarjavi najbolj opazili mehčanje glasu n pred glasom i, značilno za ruščino in poljščino, ne pa za srbohrvaščino. Še posebno so se osredotočili na izgovarjavi besedi mani (pusti pri miru, opusti) in manji (manjši). No, ja, figo pa tako odkritje, bi lahko odmahnili. So pač morali pokazati, da so našli vsaj nekaj malega, sicer bi obveljalo, da si niti plačila niso zaslužili. Tako so ga pa upravičili, z opozorilom o uporabi za zgolj akademske potrebe pa se zavarovali, za vsak primer, da ne bi dobilo prevelike teže. Niso pa upoštevali vrste okoliščin, ki so vplivale na Titovo govorico. Ali, kot radi rečemo, zaradi drevesa niso videli gozda.
Tako da je kot deček odraščal ob hrvaško-slovenski meji, kjer je narečje daleč od knjižnega jezika. O jezikovni kakovosti tedanjega nekajletnega osnovnošolskega pouka (to ni bila osemletka!) je škoda besed. Kot kovinarski vajenec se Tito zagotovo ni poglabljal v jezikovna pravila. Med nadaljnjim pestrim življenjem se je sicer kar dobro naučil nemško in rusko, morda celo bolje kot knjižno materinščino. V Rusiji je preživel pet let, iz okolice sibirskega Omska je v Jugoslavijo pripeljal tudi ženo Pelagijo Belousovo, ljubkovalno Polko. V ruščini je prejemal večino komunističnega gradiva, leta 1935 je bil na komunističnem izpopolnjevanju v Moskvi. Prvi, ki je javno posumil, da bi bil Tito lahko prej Rus kot Jugoslovan, je bil četniški poveljnik Draža Mihailović. Na glas ga je izrekel po njunem prvem srečanju v letu 1941.
Dvom, ali je res pristni Jugoslovan, je pomagal poglobiti tudi partizanski general Kosta Nađ z opažanjem, da je Tito, ko je pripravljal govore za partizanska zborovanja v zahodni Srbiji, vedno listal po rusko-srbskem slovarju. Pa ni nič čudno. Je pač iskal srbske izraze za ruske revolucionarne termine, ki jih je poznal na pamet. Prav zato, ker knjižne hrvaščine ni znal briljantno, je Tito po vojni, živeč v Beogradu, prevzemal vse več srbskih izrazov in tudi vse več ekavske izgovarjave. Ki pa mu je bila kot zagorskemu kajkavcu bližja od uradne ijekavice – po istem kopitu so brez izjeme ravnali vsi partijski kadri iz Slovenije. Se je pa v sedanji razpravi okoli ugotovitve Cijinih lingvistov nekdo celo spomnil, kako se je Milovan Đilas precej trudil z iskanjem morebitnih Titovih črnogorskih korenin ...
Pričevalci: teta, sestrična, krojač
Čeprav je zaradi komunistične konspiracije Tito med vojnama spreminjal identitete in dokumente, smo izbrskali tri dovolj verodostojne pričevalce, ki o njegovi istovetnosti nikoli niso podvomili. Ko se je Joža, kot so ga klicali svojci, leta 1936 nekega dne okoli poldneva prvič po desetletjih odsotnosti oglasil pri svoji najljubši teti Ani Kolar v Trebčah na Kozjanskem, se ji je moral najprej predstaviti, kdo je. Tako dolgo se namreč nista videla. Je pa ona izstrelila, kar je o njem slišala: »A ti si tisti komunist!« Pozneje ji je naročil, če bi jo kdo spraševal po njem, naj reče, da je mesar. Ni pa Kolarjeva nikoli podvomila, da Joža ne bi bil pristen. Pri njej je v letih pred drugo svetovno vojno sklical več sestankov, a ji udeležencev nikoli ni predstavljal. Šele po vojni je v takratnih gostih prepoznavala Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Franca Leskoška Luko, Iva Lolo Ribarja in druge. Hčerko Kolarjeve, svojo sestrično Ano Kostanjšek, je Tito do konca življenja, vedno, kadar je prišel mimo, rad obiskal. Sestrična ni nikoli dvomila, da je Tito res tisti pravi, njen sorodnik. Nedaleč stran stoji v Grabnu, z domačim imenom pri Lapu, tri kilometre iz Podsrede proti Bistrici ob Sotli, rojstna hiša Titove mame Marije Broz, rojene Javeršek. Je pa pošteno povedati, da Tito, čeprav sin slovenske matere, nikoli ni govoril tekoče slovenščine.
Po nemškem zračnem desantu na Drvar se je razširilo, da je pravi Tito padel, s svojim naj bi ga nadomestili Rusi. Med tistimi, ki so Tita poznali že pred tem napadom in po njem, pa o njegovi istovetnosti niso podvomili, je bil tudi Franci Žele iz Pivke. Titu je ukrojil maršalsko uniformo, prav tisto, ki so jo Nemci ob desantu našli in zaplenili. V sedemdesetih letih 20. stoletja je Franci ilirskobistriškemu sodelavcu Antene Petru Nikoliću povedal, kako je Tito v Drvarju komentiral izgubo maršalske uniforme: »Že prav, če so jo Nemci odnesli. Še veliko oblek si bomo sešili, važno je le, da so glave ostale cele!«
Brca v prazno
Miro Simčič, avtor knjig Tito brez maske in Ženske v Titovi senci, odločno pravi: »Trditi, da je bil Tito Rus ali Poljak, je popolna neumnost. Ne razumem pa, kaj bi bil motiv zanjo. Tito je vendar mrtev že 33 let, mrtva je tudi Jugoslavija. Res pa je, da je bilo o Titu zapisanih že veliko neumnosti. Tako da ko en Tito umre, ga zamenja naslednji. In celo, da je bil ženska. Cyrus Sulzberger je 1944. v knjigi o jugoslovanskem partizanskem gibanju prvi zapisal nepreverjene trditve v takem slogu, a mu jih je Tito oprostil in mu pozneje dal intervju.«
Simčič, ki je za svoji knjigi prebrskal mnoge vire, z verodostojnostjo poznavalca zatrdi: »Josipa Broza je brez težav mogoče kontinuirano spremljati vse od mladih let. Čeprav je imel kar nekaj opraviti z Rusi – kot avstro-ogrski vojak je dobil medaljo, ko je zajel 30 Rusov, njega pa so Rusi zajeli v velikonočni ofenzivi leta 1915 – a ko se je po petih ruskih letih z ženo Rusinjo vrnil v Jugoslavijo, so ga vsi prepoznali. Preprosto ni mogoče, da bi zanj kdo podtaknil Rusa, ne tedaj ne pozneje. Kot Zagorec je od doma govoril kajkavsko, je pa bilo v Jugoslaviji šest štokavskih narečij, iz katerih so naredili knjižni jezik. Če so Cijini analitiki študirali srbohrvaščino po lingvistiki, niti ni čudno, da so pri razčlenjevanju Titovega govora brcnili povsem v prazno.«
Ogorčena vnukinja Saša
Na trditve Cijinih strokovnjakov se je na facebooku odzvala Titova vnukinja Saša Broz, ravnateljica reške Opere: »Zahvaljujem se Cii in vsem njenim sodelavcem za večletni trud, da bi odkrili pravo poreklo mojega deda. Poljak ali Rus, pravijo. No, na žalost moram to ustanovo razočarati in javno objaviti, da moj ded niti ni obstajal, ampak je bil produkt hipnotizirane množice, ki si je za svojo zabavo in da bi zafrknila Cio izmislila svojega čarovnika iz Oza. Obstaja pa tudi dokaz, da sem jaz čistokrvna Brazilka s Kamčatke in z navedenim Titom nimam prav nobene zveze!«
