Tito je ljubil ocvirke, po Stalinovem pijančevanju bruhal

Ali ste vedeli, da so se po žepih Hastingsa Kamuzuja Bande, ki je z železno roko več kot 31 let poveljeval afriški državi Malavi, vselej valjali ocvrti črvi? Ali da se je nekdanji ugandski predsednik Idi Amin človeškega mesa raje izogibal, saj je za njegov okus preslano, in je krepčal zdravje z do 40 pomarančami na dan, za katere je verjel, da dvigujejo libido? In da je Pol Pot, ki so ga mučile nespečnost in želodčne težave, najraje jedel obaro iz kobre, začinjeno z ingverjem, limonino travo in arašidi, kar je poplaknil z vinom in kobrino krvjo?

Vse to in še več razkrivata Victoria Clark in Melissa Scott, ki sta pod drobnogled vzeli prehranjevalne navade diktatorjev minulega stoletja in se v kuharici Dictators' Dinners spustili na prepleteno pot zgodovine in kuharskih receptov.

Si, kar ješ, a tudi kako in s kom. Ne nazadnje hrana vpliva na posameznikovo razpoloženje, prebavo in morebiti celo na svetovne nazore, se v verjetno najbolj nenavadni kuharici doslej sprašujeta njeni avtorici, ki s kukanjem v njihove krožnike osvetlita razvpite despote še s plati, kakršne doslej nismo videli.

Nagajali so jim vetrovi

V očeh mnogih je prej pošast kot človek, a vendar so tudi Adolfa Hitlerja mučile povsem vsakdanje, tuzemske težave. Kronično napenjanje in zaprtost, kar je verjetno botrovalo njegovi odločitvi, da zajadra na pot vegetarijanstva. A čeprav je zaradi prebavnih težav kot bombončke goltal tudi tablete, se brezmesne diete ni držal kot pijanec plota. »Ni boljšega od jetrnih cmočkov,« naj bi prepričano zatrjeval in z največjim užitkom zagrizel v pečenega goloba, polnjenega z jetrci, jezikom in pistacijami. A seveda ne, dokler ni preteklo vsaj 45 minut, odkar je zadnja izmed njegovih 15 ženskih pokuševalk hrane zagrizla v jed in se ni zgrudila mrtva. »Mastil se je s šparglji z omako hollandaise, juhami z zdrobovimi cmočki, pečenimi rdečimi paprikami, solatami, rižem in zelenjavnimi obarami,« pa je o povprečni obloženosti firerjeve mize dejala ena njegovih pokuševalk Margit Wolf, četudi je zaradi vse hujših prebavnih težav poslednje dni preživel ob pire krompirju in čisti juhi. Kar je bilo še vedno več, kot si je večina ljudi tedaj lahko privoščila.

Težave z vetrovi so pestile tudi Moamerja Gadafija, ki pa si jih ni gnal k srcu. Ne nazadnje naj bi bile posledica tega, da se ni mogel upreti svoji najljubši razvadi, pitju kameljega mleka. Najraje je zagrizel v kamelje meso s kuskusom, a je imel tudi šibko točko v italijanski hrani, ki bi jo moral, če bi obveljala beseda Benita Mussolinija, jesti ves svet. »Francoska kuhinja je ničvredna, italijanska pa najboljša na svetu,« je bil sveto prepričan fašistični diktator, čeprav ni živel od testenin in pice, ampak se je najraje krepčal s solato iz grobo sesekljanega česna, prelitega z oljem in sokom limone. Zaradi česar je njegova žena večino noči prespala v spalnici otrok.

Tito za Stalinovo mizo bruhal

Hrana ni le nujna za preživetje, ampak je lahko tudi odlično orodje za izkazovanje nadvlade. V tem je bil Josip Stalin pravi strokovnjak. Njegovi večeri, ki jih je pogosto raztegnil tja do pete zjutraj, so že skoraj spominjali na študentske veselice, kjer ni manjkalo petja, plesa in pivskih iger, a pod neizrecno prisilo, saj nihče ni smel prenehati jesti in piti ali slediti v prepočasnem tempu, dokler ni tako naznanil gostitelj. Josip Broz - Tito, velik ljubitelj ocvirkov, mu je z zdravicami lahko sledil le tako, da je zraven bruhal, Nikita Hruščov je kar za mizo nemalokrat pomočil hlače, polsladko gruzijsko vino hvančkara pa je bilo preveč tudi za sicer razvpitega ljubitelja alkohola Winstona Churchilla. Toda za mizo sovjetskega voditelja se je pač pilo in jedlo z gruzijskim pridihom – težke jedi, polne orehov, česna, sliv in granatnih jabolk. Popolno nasprotje izbora pokojnega severnokorejskega voditelja Kima Džong Ila, ki je oboževal suši in ribe, najraje »tako sveže, da so še vedno hlastale za zrakom«. Tiransko natančen je bil tudi pri rižu, saj je zaposloval četico žensk, ki so ga morale prebirati. Zrna, ki so se znašla na njegovem krožniku, so morala biti enaka v obliki, velikosti in barvi. Kar je bil le začetek zahtev gurmanskega sladokusca, čigar miza se je šibila pod težo tajskih mangov, iranskega kaviarja in danske svinjine, s slastjo je pospravil tudi juho iz plavuti morskega psa ali obaro iz pasjega mesa, s čimer si je krepil imunski sistem in libido. Vse je poplaknil z vinom iz zasebne vinske kleti z 10.000 steklenicami vina in izborom najboljših konjakov v vrednosti več kot 600.000 evrov.

Podobno je ribe, ne glede na čas v dnevu, oboževal Sadam Husein, ki se skrivaj ni mogel upreti zahodnjaškim pregreham, kot so čokoladice bounty in mars. Uradno pa je že obsedeno zahteval neoporečnost sestavin – z govedine in ovčetine so morali kuharji odstraniti sleherno vlakno maščobe – in zmernost porcij. Čeprav so morali v vsaki izmed njegovih 20 palač vsak dan pripraviti po tri obroke, za vsak primer, če bi se nenapovedano pojavil pri vratih.