»Vsakega drugega Nemca moti hrup,« so v političnem manifestu zapisali nemški krščanski demokrati (CDU) kanclerke Angele Merkel. »To želimo spremeniti.« Nemčija ima že zdaj eno najbolj strogih zakonodaj, kar se tiče hrupa, njeni državljani pa so strašno občutljivi za vsakršno pretirano glasnost, pa naj gre za glasne otroke ali odnašanje smeti v nedeljo zjutraj. Kanclerkin mož Joachim Sauer je znan po tem, da je leta 2001 vložil uradno pritožbo zaradi hrupa, ki ga je povzročala ulična gledališka skupina pred njunim stanovanjem v središču Berlina, ker je za osem decibelov presegla zgornjo dovoljeno mejo, to je 60 decibelov.
Politični hrup
Zdaj, v obdobju pred splošnimi volitvami, so vse nemške politične stranke v manifeste vključile boj proti hrupu. V predvolilnem programu vladajoče CDU je hrup omenjen 12-krat, v programu njenih koalicijskih partnerjev svobodnih demokratov (FDP) 19-krat, zeleni pa so ga v svojem manifestu zapisali kar 38-krat. Levosredinski socialdemokrati so nekoliko bolj zadržani, saj ga omenjajo devetkrat, Leva stranka pa »le« osemkrat. A nekatere oblike hrupa so vendarle sprejemljive. Tako CDU kot FDP poudarjata, da je njuna vlada leta 2011 državljanom onemogočila vlaganje pritožb zaradi preglasnih otroških igrišč ali vrtcev.
Veliko nemških političnih strank pri tej problematiki obljublja iste stvari: omejitve hitrosti, polaganje tako imenovanega šepetajočega asfalta in večja vlaganja v zvočno izolacijo avtocest in železnic. Potem so tukaj še bolj abstraktne obljube. Vladajoča CDU govori o nočnem miru, ki med deseto zvečer in šesto zjutraj zapoveduje tišino. Zeleni opozarjajo, da zaščita pred hrupom ne bi smela biti pogojena z denarjem, saj da hrup povzroča stres in vodi do kroničnih bolezni, zato obljubljajo boljšo zvočno izolacijo stavb in podvojitev naložb za utišanje cest in železnic. Socialdemokrati gredo celo tako daleč, da napovedujejo, da bodo do leta 2020 prepolovili število ljudi, ki imajo zdravstvene težave, povezane s hrupom, Leva stranka pa se zavzema za prepoved nočnih poletov.
Skeptično do obljub
Enainpetdesetletni Peter Vasner, ki v prikolici v vzhodnem delu Berlina peče krofke, medtem ko mimo njega vozi tramvaj, nad njim pa vsakih nekaj minut hrumi vlak, se pritožuje, da je »resnično vedno bolj hrupno in neznosno. Vesel sem, da so politiki začeli razmišljati o hrupu, a kaj lahko storijo? Šepetajoči asfalt? Ne vem, ali kaj takega sploh obstaja. V Vzhodni Nemčiji je bilo trikrat manj prometa; saj je smrdelo po izpušnih plinih, a bilo je vsaj tiho.«
Profesor Rainer Gucki z univerze v Bochumu trenutno preiskuje učinke hrupa na razdraženost, kognitivne sposobnosti in zdravje. Po njegovem prepričanju se je politika lotila tega vprašanja zaradi čedalje glasnejših protestov okoli širjenj letališč in velikih infrastrukturnih projektov. Kot pravi, hočejo pokazati, da razmišljajo o rešitvah, da bi zmanjšali odpor državljanov proti novim gradbenim projektom. »Naši britanski kolegi nas imajo za nekoliko histerične, kar se hrupa tiče. Na drugi strani Kanala so, kakor je videti, malce bolj strpni.«
