WASHINGTON – Vse bolj množični in drzni napadi na paznike, ki so se vse prevečkrat končali z umorom javnih uslužbencev, so takratnega vodjo ameriškega zveznega urada za zapore Normana Carlsona prepričali, da ameriški zaporniški sistem za novo generacijo skrajno nasilnih kaznjencev potrebuje novo vrsto zaporov. Takšnih, katerih zasnova in delovanje sta utemeljena na principu razčlovečenega zanikanja neposrednega stika zapornikov z zunanjim svetom in skrajnega omejevanja njihovega gibanja.
Alkatraz
Skalnatega gorovja
V okrožju Fermont v zvezni državi Kolorado, blizu zaspanega mesteca z dolgo rudarsko tradicijo, se je tako v začetku devetdesetih začela gradnja zapora ADX Florence za najhujše zločince, zlasti obsojene na smrt, ki tam preživljajo svoja zadnja leta življenja. Od leta 1994 je njihov dom, glede na režim izolacije, ki je tam zakon, pa pravzaprav ves svet, Administrative Maximum Facility ali ADX, ki ga danes tudi zaradi obtožb o nehumanem ravnanju z zaporniki imenujejo kar Alkatraz Skalnatega gorovja, po zloglasnem zaporu v San Franciscu.
»ADX je v vseh pogledih temeljito drugačen od vseh zveznih zaporov v državi,« je o novodobnem Alkatrazu spregovoril upokojeni paznik, ki je služboval v skoraj vseh ameriških zveznih zaporih, v ADX pa je bil zaposlen tri leta. »To je posebna vrsta pekla, sterilni pekel. Vse je brezhibno čisto, v prostorih pa vlada mrtva tišina, saj so vsi najhujši zaporniki povsem odrezani in izolirani od zunanjega sveta.«
Medtem ko imajo kaznjenci v drugih ameriških zaporih s podobno strogim režimom na razpolago posebne sobe za druženje, igranje šaha ali kart, gledanje televizije, pripravljanje obrokov, rekreirajo pa se lahko na dvorišču, so tovrstne pravice v ADX nezaslišane. V zaporu, kamor so ameriške oblasti do njegove usmrtitve nazadnje nastanile tudi Džoharja Carnajeva, ki je leta 2013 z bratom izvedel teroristični napad na bostonski maraton, je življenje veliko bolj monotono in osamljeno.
Zanj in za druge zloglasne teroriste, ki so napade izvedli na ameriškem ozemlju, kot je denimo strateg napada na newyorški WTC leta 1993 Ramiz Yousef, namreč velja najstrožji režim, ki ne pozna pomena besed zasebnost in druženje. Stik z zunanjim svetom in drugimi zaporniki je v oddelku H, kjer so nastanjeni najhujši prestopniki, namreč strogo omejen, o režimu pa vsako leto posebej odloča celo sam državni tožilec.
Gibanje kaznjencev na oddelku H je za 23 ur omejeno na celico, prhajo se lahko trikrat na teden, medtem ko imajo enkrat na mesec pravico do 15-minutnega telefonskega klica, ki mu seveda prisluškujejo oblasti. Eno uro na dan jim je na razpolago posebna rekreacijska kletka, ki spominja na kletko za živali.
V celici je sicer majhna televizija z nekaj kanali, vendar je to po besedah nekdanjih paznikov bolj kot pravica ali privilegij le še eden v vrsti vzvodov kaznovanja. Če se kaznjenec ne vede v skladu z navodili, mu televizijo umaknejo iz celice. Ker je to tako rekoč njihov edini stik z zunanjim svetom, je takšen ukrep hud psihični pritisk.
Pogovarjal se je z oso
»Obstajajo navedbe, da so razmere v zaporu Guantanamo boljše od tistih, ki vladajo v ADX,« pravi ameriška profesorica prava Laura Rovner, ki zastopa deset kaznjencev, nastanjenih v Alkatrazu Skalnatega gorovja. Njeni klienti trdijo, da v ustanovi vladajo krute razmere, ki so v nasprotju z zakonodajo. Pretresljiva je zgodba o kaznjencu, ki se je zaradi osamljenosti spoprijateljil in pogovarjal z oso, ki je zašla v njegovo celico. V zaporu, od koder ni uspelo pobegniti še nikomur, se v znak protesta vsak dan dogajajo samopoškodbe, zgodili pa so se tudi številni samomori. To po mnenju Rovnerjeve samo potrjuje navedbe o nečloveških razmerah.
Mnogo človekoljubnih nevladnih organizacij meni, da je ADX v bistvu živalski vrt za ljudi, saj tam zaprti nimajo na voljo nič drugega kot vodo, hrano in streho nad glavo. Izolacija v smislu odrekanja stika s soljudmi je po njihovem najhujša oblika mučenja, saj smo ljudje socialna bitja. Bivši kaznjenci, ki so se odločili spregovoriti v javnosti, pravijo, da gre za visokotehnološko obliko pekla, katerega namen je doseganje popolne čustvene in čutne otopelosti. »Gre za čustveno usmrtitev. Prisiljen si se potegniti globoko vase, v nekakšen čustveni želvji oklep,« je o zloglasnem zaporu povedal bivši kaznjenec Raymond Luc Levasseur.