Tekma za delitev 
sveta in surovin

Smo sploh še sposobni ustaviti norijo in kaj bi nas moralo resnično skrbeti? Lani so nas v prvem letu velikih zgodovinskih obletnic še prepričevali, koliko se je človeštvo v zadnjem stoletju naučilo! Od usodnega leta 1914, ko se je začela velika vojna, ki je Evropo in svet kmalu pahnila v dotlej neznano in nepojmljivo apokalipso, se dogodki prehitevajo. Letos nam postaja ob koncu dolgega, vročega poletja in ob še številnejših velikih in usodnih obletnicah vse bolj nelagodno, ob vse glasnejši nestrpnosti se širijo zaskrbljenost, strah in jeza. V stari Evropi mnogi slutijo in čutijo, kako se podira vase, znova se rušijo še naš varni včerajšnji svet, vrednote in notranje ravnotežje. Velika zmaga desnice, vzhodni socialistični blok je padal kot domine in razkrojila se je Sovjetska zveza, s čimer so ZDA postale edina svetovna super velesila, začelo se je navidezno in v praksi komajda pomembno razoroževanje. Ni nas pretirano skrbela Kitajska, pozabili smo hladno vojno, evforično se je pozdravljalo t. i. arabsko pomlad, nelagodje se je pojavljalo le ob vesteh iz Severne Koreje in Irana, morda komu v podzavesti še ob dejstvu, da imajo jedrsko orožje Indijci in Pakistanci, verjetno tudi Izrael, da so vse slabše varovane v naftalin potopljene jedrske konice v nekdanji Sovjetski zvezi...

Govorilo se je o umazani bombi, do katere bi se lahko dokopali teroristi. In zdaj je skoraj čez noč, v na videz povsem drugi obliki, prišla velika streznitev! Od lani se je zgodilo in spremenilo marsikaj. Danes velike sile ZDA in Rusija kot za stavo obnavljajo svoje jedrske arzenale, preverjajo, popravljajo, dopolnjujejo in menda gradijo nove, boljše, morda varčnejše in bolj ekonomične. Za ponovno jedrsko oboroževanje so le posredno krivi islamski skrajneži in teroristi, oživitvi jedrskih programov sta botrovala zavzetje Krima in ukrajinska kriza, za njima pa se skriva nova tekma za razdelitev sveta in dragocenih območij surovin, kot je tisto pod večnim ledom Arktike in na pragu neskončno velike Rusije. In svet se spet deli na tiste, ki rožljajo z orožjem in napenjajo mišice, in one, ki svarijo pred globalno katastrofo. Skratka, človek in človeštvo se nista veliko naučila!

Novo jedrsko oboroževanje

Jedrska uprava Združenih narodov ima sedež blizu nas, na Dunaju. V njej menda delujejo trezni strokovnjaki, ki ne bi po nepotrebnem vznemirjali prebivalstva. V strokovni reviji Bulletin of the Atomic Scientists so pred časom zapisali, da človeštvu grozi realna nevarnost svetovnega potopa, da ura kaže pet do dvanajstih! Na modrem planetu poteka novo jedrsko oboroževanje. Stari nasprotnici iz hladne vojne, Rusija in Amerika, uresničujeta velike programe posodobitve prenapolnjenih in nevarno propadajočih jedrskih arzenalov. Morda je ironija, a zadnjikrat je bila ogroženost tako velika (Orwellovega) leta 1984, na vrhuncu hladne vojne. In kaj naj si mislimo o skoraj naivnem ameriškem sporazumu z Iranom glede bogatitve urana za miroljubne namene?

Zatem smo desetletja nevarnost potiskali iz naše zavesti. Ob 70-letnici tragedije sta pozabljena Hirošima in Nagasaki, pozabljena Albert Einstein in Albert Schweitzer ter drugi znanilci slabe vesti tehnološkega sveta, ki zmore toliko tisočkrat uničiti svet. V davnih časih so po jedrski nesreči v Vinći po svetu špekulirali, da jedrsko bombo dela tudi Tito. Velesili sta si po ponovni združitvi obeh Nemčij prizadevali doseči sporazume in verjetno res začeli manjšati zaloge. Tudi mi, ki nam sosedje prijazno varujejo zračni prostor, smo povsem pozabili, da je najbližja obstoječa jedrska baza pred nosom, onstran zaliva v Avianu, mi smo obratovanje krške jedrske elektrarne preprosto podaljšali domala v neskončnost …

Pred letom dni, po naj zimski olimpiadi vseh časov in pred predvidenim mundialom, se je zgodila priključitev Krima. In čez noč je postalo vse drugače. Zbudili smo se v zoro brez rožnatih očal. Grozi Putin, znova grozijo jastrebi iz Nata, Američani se zdijo neodločni, Kitajci prvič razglabljajo o ozemeljskih težnjah in upravičenih zahtevah. Putin je priznal, da je na začetku ukrajinskega konflikta pomislil na jedrsko orožje, da odredi pripravljenost. Ne vem, ali se zavedamo, da Rusija očitno že več let stopnjuje oboroževanje, da skokovito rastejo vojaški proračuni marsikatere države, da se povečuje izdelava orožja. Da v letih premirja in pozabe razvoj jedrske tehnike ni počival, prav nasprotno … Nekaj se dogaja, a nihče o tem ne govori javno, nihče ne poskuša ustaviti pošastnega kolesja, še huje – za to ni nihče več pristojen. Uradno se svet ponaša z le petimi jedrskimi silami: ZDA, Rusijo, Francijo, Veliko Britanijo in Kitajsko.

Še pred šestimi leti je ameriški predsednik in Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama v svojem praškem nagovoru sanjal o svetu brez jedrskega orožja, a že pred časom je naročil, da ameriška vojska v naslednjem desetletju za 355 milijard dolarjev posodobi vojaško tehniko in orožje. Pozabljen je tudi razorožitveni sporazum START iz leta 2010, ki velesili obvezuje, da zmanjšata zaloge orožja z 2200 jedrskih konic na 1550. Od takrat o razoroževanju trmasto molčijo. Tudi v Natu o preostalih 180 kosih orožja, ki jih je treba umakniti iz Evrope. Medtem Nato že razpravlja, ali Evropa za zastraševanje potrebuje več tovrstnega orožja. Želijo si ga baltske države, pa Poljska, Češka, Slovaška, skoraj vsi tisti, ki so nekoč živeli za železno zaveso. Američani so sporočili, da bodo v zahodno Evropo (torej tudi EU) poslali lepo število najnovejših lovcev iz znamenite serije F, Rusi odgovarjajo s produkcijo nove generacije čudežnega jastreba suhoj.