Leto, ki odhaja, je v življenjih povprečnih slehernikov po vsem svetu minevalo v znamenju gospodarske krize. Ponekod, denimo v Sloveniji, je ta vse bolj neukrotljiva, drugod znajo pokazati tudi na okrevanje. Toda svet še vedno preveva pesimizem.
Že preteklega januarja smo Evropejci v novo leto zakorakali prestrašeno. Javne finance na psu, bonitetne hiše so tekmovale v sesuvanju rejtingov držav, grška kriza je zamajala skupno valuto – take in podobne naslove so prinašali časniki po vsej stari celini. Nekateri pesimisti so napovedovali že kar kolaps evra, skupaj s celotno Evropsko unijo, in izgubo vseh prihrankov.
Dosegli smo fiskalni pakt
Razmere na finančnih trgih so postale tako nevzdržne, da so konec januarja voditelji držav članic EU usedli za mizo in za njo sedeli toliko časa, dokler niso dosegli dogovora. Imenoval se je evropski fiskalni pakt. Čeprav ni bil popoln niti razumljiv ljudem brez poglobljenega finančnega znanja, je bil korak v pravo smer. Po domače povedano se je Evropa z njim zavezala strogim varčevalnim ukrepom in naredila korak naprej v povezovanju držav na finančnem področju – predvsem na področju nadzora »malopridnih« članic, ki so pogosto znale bilančna poročila prikrojiti v svoj prid. Predvsem pa je znal pomiriti finančne trge.
Le tradicionalno evroskeptična Velika Britanija, za katero se zdi, da bi včasih raje postala nova zvezdica v ameriški zastavi, in z notranjimi spori na račun Bruslja prežeta Češka sta bili proti.
Italija kar dvakrat pritegnila svetovno pozornost
Začetek leta je prinesel katastrofo luksuzne ladje Costa Concordia, ki je zaradi pobalinskosti posadke, še posebej njenega kapitana Francesca Schettina, nasedla ob italijanski obali. 32 ljudi je umrlo samo zato, ker je kapitan izzival s plutjem preblizu obali in se namesto z navigacijo ukvarjal z mesenimi užitki. Napol potopljena ladja ob otoku Giglio je postala svojevrstna turistična atrakcija, odvetniki ameriških potnikov pa so si že meli roke ob pisanju ničel na odškodninskih tožbah.
Le nekaj mesecev kasneje nova katastrofa v Italiji: pokrajino Emilia Romagna je stresel hud potres. V nekaj sekundah je bilo uničenih več tisoč domov in številna zgodovinska nahajališča, terjal je smrtne žrtve, več ducatov pa je bilo ranjenih. Zaradi besnenja narave so žalovali tudi v ZDA: orkan Sandy je oktobra povzročil pravo razdejanje. Umrlo je najmanj sto ljudi, osem milijonov jih je ostalo brez elektrike, vode in ogrevanja, škoda pa je presegla 30 milijard dolarjev. Le orkan Katrina je imel do zdaj hujše posledice.
Morija na osnovni šoli
Ne samo narava, tudi omračen človeški um je letos prinašal tragedije. Skoraj še golobradi Adam Lanza (20) je vzel materino orožje, ki ga je tako ljubila, nabil pištole z naboji, in odšel na strelski pohod na osnovno šolo v ameriškem Newtownu. Eno najbolj mirnih in najvarnejših ameriških mestec se je spremenilo v mesto groze: nič hudega sluteči šest- in sedemletni otroci so padali pod streli bolnega uma. Ubil jih je 20, vseh žrtev pa je bilo 26, med njimi tudi njegova lastna mati.
Ali bo tragedija nepojmljivih razsežnosti omajala tradicionalno ameriško ljubezen do strelnega orožja in zmanjšala vpliv vseprisotnemu orožarskemu lobistu NRA, ostaja vprašljivo.
ZDA ostajajo demokratske, Rusija pa putinovska
Čez lužo je leto 2012 zaznamovala bitka za Belo hišo. Volilna kampanja je bila dolga in utrujajoča, predvsem pa slaba za vlogo ZDA v svetu: za širjenje demokracije (v dobrem in slabem pomenu) je kandidatu Baracku Obami zmanjkovalo časa; celo tako zelo, da ni prišel niti stisnit roke kolegom na zasedanju generalne skupščine OZN, ki je potekala v njegovem skoraj domačem New Yorku.
Paziti je moral na všečne poteze pred domačo javnostjo in se zagovarjati pred frontalnimi napadi republikanskih jastrebov, ki ga niso nič kaj skromno obtoževali, da je navaden komunajzar, ki želi v deželo »svobodnih in pogumnih« uvesti socialistično zdravstvo ni šolstvo. Obami je na volitvah uspelo, vendar je treba priznati, da je včasih imel tudi več sreče kot pameti. Njegov protikandidat Mitt Romney, ki ga je v nekem trenutku v javnomnenjskih raziskavah celo prehitel, je namreč streljal naokoli neumnosti, kakršna je ta, da ga volivci iz nižjih slojev ne zanimajo.
Spomladi so potekale še ene predsedniške volitve v svetovni velesili. Vladimir Putin se je ponovno zavihtel na prvi kremeljski stol, pri čemer bi kdo utegni pripomniti, da z njega v resnici nikoli ni odšel. V nasprotju z ameriškimi volitvami tu dvoma o zmagovalcu nikoli ni bilo, zato so volitve minile ob precej manjši pozornosti svetovnih medijev. Je pa zato več prahu svetovne javnosti dvignil nov obračun stare oblasti z drugače mislečimi Rusi.
Dekliška punkerska skupina Pussy Riot je bila zaradi protiputinovske pesmi, ki jo je trojica deklet izvedla v moskovski katedrali, obtožena huliganstva in poslana v kazensko kolonijo na prisilno delo in spokorjenje. Eno so nekaj mesecev kasneje poslali domov, dve pa še vedno gnijeta v gulagu.
Volili so tudi Francozi: socialist Francois Hollande je premagal populističnega Nicolasa Sarkozyja in poskrbel za nelagodje predvsem v Nemčiji. Nekdanji predsednik Sarkozy se je namreč odlično ujel s kanclerko Merklovo, njegov naslednik pa je razburjal z bogokletnimi izjavami, da je nemška politika spodbujanja varčevanja neumnost in da bo perečo brezposelnost reševal s tako odvečno rešitvijo, kot je zaposlovanje novih učiteljev na šolah.
Val protestov po vsem svetu
Prav tisti del volivcev, ki se ni rodil z zlato žlico, je združen v gibanju Okupirajmo Wall Street ob prvi obletnici gibanja ponovno zasedel ameriške ulice. Združen je spet stopil v boj zoper požrešno finančno elito, ki jo krivijo za vse slabše življenje slehernikov. Protesti so dobili nov zagon po vsem svetu, še najbolj pa v Evropi, ko so se razširili proti politični eliti, ki je krizo gasila z rezi v socialo. Časniki so bili vsak dan polni fotografij spopadov podivjanih protestnikov s policijo v Atenah, Rimu, Madridu ... pa tudi Ljubljani.
Ideologija upora se je leta 2012 kot požar razširila po vsem svetu. Protesti so potekali skoraj v vseh prestolnicah, z izjemo vedno ubogljivega Pjongjanga. Eden od herojev uporniških gibanj, ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange, je medtem pred srdom ameriških oblasti zaradi objave zaupnih podatkov zatočišče našel pri Ekvadorcih.
Pri Arabcih nič novega
Še ene volitve so zaznamovale leto 2012: po tem, ko so se z arabsko pomladjo Egipčani osvobodili izpod predsednika Hosnija Mubaraka, so na svobodnih volitvah s tesno večino 51 odstotkov glasov izvolili ortodoksnega islamista in člana sporne organizacije Muslimanska bratovščina Mohameda Morsija. Mnogi zdaj vedo povedati, da je bilo sicer pod Mubarakom zaradi strogega nadzora in zatiranja opozicije težko, toda vladala sta red in mir, turisti pa so z evri in dolarji v vrsti stali pred piramidami in trgovinami rdečemorskih letovišč. Islamist Morsi pa je v državo začel uvajati prakse, ki z demokracijo in s človekovimi pravicami nimajo nič skupnega.
V letu 2012 ni nič novega niti na Bližnjem vzhodu. Arabska pomlad, ki se je razširila v Sirijo, se je sprevrgla v mesarsko klanje. In postala žrtev manipulacij velesil: zaradi nasprotovanja Rusije in Kitajske je v vodo padel mirovni načrt Združenih narodov, kar je režimu dalo proste roke za obračunavanje z opozicijo. Usoda proiranskega režima predsednika Bašarja Al Asada ostaja negotova, upornikom namreč izdatno pomagajo nekatere zaveznice, med njimi Turčija.
Mimogrede, medtem ko Al Asad z vsemi sredstvi tolče po opoziciji, njegova 36-letna žena britanskega rodu Asma na državne stroške na veliko kupuje v Londonu. Tam si je v prestižni prodajalni omislila naslanjače v vrednosti skoraj 30.000 evrov, skupaj z ostalo opremo za obnovo svoje poletne rezidence pa je zapravila prek 300.000 evrov.
Uspeh za Palestince
Na diplomatskem parketu je bilo pestro tudi v Združenih narodih. Predstavnikom Palestincev je ob nasprotovanju ZDA, Izraela in še nekaterih drugih držav uspelo izsiliti status države nečlanice, kar jim daje več pravic in ugodnosti na mednarodnem prizorišču. Na Jutrovem so uspeh pri glasovanju slavili kot zmago in rojstni list nove države. Dejanje pa je še dodatno zapletlo tamkajšnje razmere, saj je Izrael že napovedal, da namerava nadaljevati gradnjo naselbin, ki preprečujejo teritorialno enotnost morebitne palestinske države.
Borzna polomija Facebooka
Eden od znanilcev nove dobe komunikacije, družabno omrežje Facebook, je ob spremljavi fanfar maja odšlo na borzo. In pogorelo. Ob začetni ceni 38 dolarjev je vrednost podjetja, ki ne proizvaja ničesar, ampak le trati čas uporabnikov, znašala nepredstavljive 104 milijarde evrov. Pol leta kasneje se z delnicami trguje po skoraj za polovico nižji ceni.
2012 prinesel božji delec in Radovedneža
Če na večini področij leto 2012 ni prineslo nič obetajočega in veselega, pa se bo z zlatimi črkami zapisalo v knjige znanstvenikov. Julija 2012 smo v raziskovalnem inštitutu Cern, ki bi ga lahko označili kar za disneyland vsakega pravega fizika, doživeli razodetje: znanstveniki so dokazali obstoj Higgsovega bozona, v javnosti bolj poznanega kot božji delec. Lov za tem izmuzljivcem, ki je postal najdaljši in najdražji v zgodovini znanosti, je bil končan.
Za drugi veliki znanstveni dogodek leta je poskrbela zaradi varčevalnih ukrepov dodobra pretepena in shirana ameriška vesoljska agencija Nasa. Medtem ko se nekdanji predsednik J. F. Kennedy in njemu podobni vizionarji v grobu obračajo ob novicah, da danes ZDA zaradi upokojitve vseh space shuttlov nimajo več tehnologije niti za pošiljanje astronavtov v orbito (za to morajo najemati ruske sojuze), kaj šele za ponovitev obiska Lune, je Nasa zmogla veliki podvig: na Mars je poslala radovedno vozilo Curiosity. To bo dve leti ugotavljalo, ali je na Marsu kdaj obstajalo življenje.
Domišljijo je s svojim vesoljskim podvigom pomagal razburkati tudi Felix Baumgartner, ki je postavil višinski rekord v skoku iz balona, tako rekoč iz vesolja. Podoživite ta veličastni dogodek z ogledom videoposnetka: