Lento najdaljšega predora na svetu je imel doslej v rokah skoraj 54 kilometrov dolg enocevni železniški predor Seikan na Japonskem. S tremi kilometri podzemne železniške proge več mu jo zdaj odvzel predor, ki se je med švicarskima mestoma Erstfield in Bodio vije globoko pod švicarskimi Alpami. A čeprav so si Švicarji s projektom, vrednim devet milijard evrov, na pleča naložili enega večjih inženirsko-gradbenih podvigov, so izkopavanje in polaganje tračnic vendar končali v predvidenem roku. Brez zamud, točno kot švicarska ura, vlaki pa bodo sprejeli prve potnike že prihodnje leto. »To bo najvarnejši odsek švicarske železniške infrastrukture,« pravi Renzo Simoni, glava železnic.
Zgodba se je začela pisati leta 1999. Ali morda, natančneje, že v 19. stoletju, ko je z združenimi močmi Švice, Nemčije in Italije že leta 1882 na tem območju zrasel prvi predor, s katerim so povezali mesti Zürich in Milano. A gorato območje švicarski Alp je bilo zamudna prepreka, ki pa so jo zdaj vendar odstranili. Dolgih 16 let je dan in noč okoli 2000 delavcev kopalo globoko pod gorskim masivom, izkopali pa so astronomskih 31 milijonov ton materiala. Kar pa, žal, ni bilo možno brez žrtev, saj je med delom umrlo osem delavcev. Zato so 31. oktobra, ko so položili še poslednjo tirnico, slavili prelomnico z malce grenkim priokusom.
Nov bazni predor Gotthard, ki bo potovalni čas med Zürichom, Luganom in Milanom skrajšal za debelo uro, se bo za redni potniški in tovorni promet odprl junija, a do vstopnic za krstno vožnjo v obe smeri se bo dokopalo le 1000 prvih srečnežev. Testne vožnje, med katerimi bodo pod drobnogled vzeli tirnice, prezračevalni sistem in komunikacijo, se bodo začele prvi dan oktobra. Nova švicarska pridobitev, dolga 57 kilometrov, ni zgolj najdaljši, temveč tudi najgloblji ležeči predor, saj se nad njim dviguje dva kilometra in pol zemlje. A vendar vzporedni železniški cevi – med obema je 40 metrov prostora – tečeta po (skoraj) povsem položnih tleh, zaradi česar naj bi vlaki skozenj drveli s predvideno hitrostjo 250 kilometrov na uro. Na vsakih 235 metrov sta cevi povezani, povezave pa niso le izhodi v primeru nevarnosti, temveč imajo tudi pomembno vlogo pri prezračevanju. Prav to je bilo namreč eden večjih izzivov pri gradnji, saj morajo temperaturo v predoru, da zagotovijo varno delovanje, skozi vse leto ohranjati na okoli 28 stopinjah Celzija.
