Sudanski rokoborci želijo v Tokio

V propadajoči športni dvorani v Kartumu, glavnem mestu Sudana, ducat Nub v spranih trikojih in trenirkah trenira rokoborbo pod budnim očesom japonskega trenerja Kosukeja Sanagave. Rokoborba je že od nekdaj del nubske kulture, toda trener Suna, kakor mu pravijo, nekdanji japonski mladinski prvak v olimpijski rokoborbi, ima posebno nalogo: mlade športnike mora do poletnih olimpijskih iger leta 2020 v Tokiu preoblikovati v zmagovalno reprezentanco.

»Sudanski rokoborci so zelo močni,« resno pravi Sanagava, a žal je to – za zdaj – tudi vse, kar imajo. Vse drugo je bilo naperjeno proti njim. Rokoborba grško-rimskega in prostega sloga je na Japonskem že dobro uveljavljena, pri čemer so Japonci na zadnjih olimpijskih igrah osvojili nekaj medalj. Japonska se je začela zanimati za nubske rokoborce leta 2013, ko je Jasuširo Murotacu z japonskega veleposlaništva v Kartumu na dvoboj izzval lokalne rokoborce. Čeprav je izgubil proti vsakemu, je tekmovanje pritegnilo veliko pozornosti. Japonska je to izkoristila in začela prek športa navezovati stike z državo, ki je precej nezaupljiva do tujcev.

Težka naloga

Toda Sunova naloga še zdaleč ne bo lahka. Sudan je od leta 1960 osvojil samo eno olimpijsko medaljo. Čeprav se začnejo mladi Nube ukvarjati z rokoborbo, takoj ko shodijo, pa so olimpijska pravila zanje nekaj povsem novega. Pri nubski rokoborbi se borca spopadeta na pesku, zmaga pa tisti, ki nasprotnika spravi na tla. Olimpijska pravila nagrajujejo različne prijeme, zmagovalec pa je tisti, ki nasprotnika s telesom pritisne ob tla.

Ko je Sanagava novembra lani prvič prišel v Kartum, so treningi potekali dobro, tako da se je konec meseca vrnil domov. Ko je februarja spet prišel, je ugotovil, da je precej rokoborcev nehalo trenirati. Razmere v od vojne razdejanem Sudanu so pač takšne, da so morali mladeniči delati in se odpovedati športu.

»Nimamo primernega treninga, nimamo pravih prostorov,« pravi Ahmed Hašim, generalni sekretar sudanskega olimpijskega komiteja. »Vse, kar imamo, je tradicionalna rokoborba Nub.« Polovica oken v športni dvorani, kjer trenirajo, je razbitih, klimatskih naprav ni, a kljub temu je to najboljše, kar so lahko našli. A Hašim je optimist: njegov prvi cilj je uvrstitev na olimpijske igre – ali v Riu de Janeiru prihodnje leto ali v Tokiu leta 2020. »Dolgoročno pa bi radi dosegli, da olimpijska rokoborba postane uveljavljen šport, v katerem se bomo redno spopadali za medalje.«