Stopnišča, ki vodijo do nebes

Imajo že skoraj status turistične zanimivosti, ki lahko naredi močnejši vtis kot sama zanimivost, h kateri vodijo. Ne le da nam med previdnim stopicanjem po njih okoliške lepote in razgledi jemljejo dih, temveč nam po krvi poženejo adrenalin, saj si niso zaman prislužile naziva najbolj vratolomnih stopnišč na svetu. Zatorej pazite na svoj korak, saj je že en sam napačen lahko usoden.

1. Stopnice Haiku: na havajskem otoku Oahu vodi strmo stopnišče prav do nebes. Tak vzdevek so ljudje nadeli vratolomni poti na vrh grebena Koolau, okoli 800 metrov nad morsko gladino, kamor pelje 3922 stopnic. Njihovi zametki segajo v leto 1942, ko je bila pot zgolj lesena lestev, a jo je dobro desetletje pozneje nadomestila železna. Širina stopnic je slabega pol metra, adrenalinska pot, med katero bolj plahim srce skoraj zastane, pa se v povprečju nagiba s 30-odstotnim naklonom. Že od leta 1987 je srhljivi vzpon za javnost sicer prepovedan, a pustolovcev to vseeno ne zaustavi, da ne bi poskušali že na zemlji najti poti nad oblake.

2. Gora Huashan: vzpon na sveto goro Kitajske s petimi vrhovi ne slovi zaman kot najnevarnejša pot na svetu, saj je na njej že en napačen korak lahko usoden. A s templji, posutimi po pobočju, vseeno privlači množice, zlasti romarje, ki morajo prehoditi okoli šest kilometrov kamnitih stopnic, del pa jih je vpet v skalno steno. Skoraj kot vrvohodci hodijo po lesenih deskah, širokih komaj 30 centimetrov, pod njimi pa globel.

3. San Juan de Gaztelugatxe: na vrhu polotoka ob obali Biskajskega zaliva samotno kraljuje cerkev Janeza Krstnika, kamor naj bi se – po legendi – zatekli tudi templjarji. Navsezadnje zaplato zemlje v morju s kopnim povezuje zgolj ozek kamnit most, po katerem vodi 321 stopnic. A kdor vzdrži naporen pohod, je na koncu nagrajen. Ne zgolj s čudovitim razgledom, ampak tudi s cerkvenim zvonom, s katerim pozvoniš trikrat, odženeš zle duhove in v svoje življenje povabiš srečo.

4. Pailon del Diablo: mogočen slap je eden od največjih turističnih magnetov Ekvadorja, ob njegovih čarih pa vendar ne more uživati kar vsak, ampak zgolj najpogumnejši in najvzdržljivejši. Do slapu s pomenljivim imenom Hudičev kotel se moramo namreč sprva spustiti 300 metrov globoko v sotesko, pot pa nadaljevati navkreber po strmih kamnitih stopnicah in lestvah, ki jih kapljice nenehno škropijo in spreminjajo v spolzko drsališče.

5. Half Dome: granitna kupola, ki se dviguje sredi kalifornijskega narodnega parka Yosemite, ni zgolj ena od najbolj priljubljenih točk, temveč tudi ena od najnevarnejših in je težak izziv še najbolj izkušenim pohodnikom. Na 13 kilometrov in pol dolgi poti moramo namreč premagati skoraj 1500 metrov nadmorske višine, zgolj zato, da se tik pod vrhom znajdemo iz oči v oči z največjim izzivom. S 120-metrskim skoraj navpičnim vzponom, ki ga premagamo le tako, da vlečemo svoje telo proti vrhu z oprijemanjem za jeklene žice. A kljub težavnosti in nevarnosti, saj so bile tudi smrtne žrtve, 300 dovoljenj hitro poide.

6. Kip svobode: morda je zaščitni znak New Yorka, ki ga želi obiskati vsak turist, a do vrha ne pelje dvigalo. Vzeti je treba pot pod noge in premagati 377 stopnic. Tako strmih, da podvig odsvetujejo vsem, katerih duševno in telesno zdravje nista v popolni pripravljenosti. A je treba kljub temu dobiti dovoljenje že pred vzponom, saj lahko z najvišje platforme, v kroni kipa, panoramo občudujejo le štirje hkrati.