Srhljivo so delovali posnetki velike vojaške parade ob dnevu zmage pod Kremljem in njen pomorski del pred osvobojeno Odeso, ko je car Vladimir Putin zanosno bdel nad razkazovanjem sicer hudo zastarele divje sile … 100 let po začetku prve svetovne vojne, ki je vodila tudi v veliko oktobrsko revolucijo, so povsem primerne misli Stefana Zweiga iz knjige Včerajšnji svet, ko je zapisal, kako so se ljudje, takrat že desetletja nevajeni vojne, klanjali neznani, vse bolj opojni sili, ki jih je vzdigovala iz utečenega vsakdana.
Kratek izlet v romantiko, divja in moška pustolovščina – tako si je slikala vojno leta 1914 domišljija preprostega človeka in mlajši so se celo pošteno bali, da bi utegnili zamuditi tako čudovito razburljivo doživetje, zato so tako hrupno silili pod prapore, zato so vriskali in prepevali v vlakih, ki so jih vozili v klavnico; divje in mrzlično je valovila rdeča kri po žilah države. Podobno iracionalno srhljivo valovi te dni vse več prebivalstva v ne tako oddaljeni Ukrajini.
Začelo je z bučnimi paradami
Spomladi 1914 je na stari celini še vladal zlovešči mir, med ljudmi celo velika brezbrižnost, a zakaj so se velike evropske armade že pripravljale na demonstracijo moči in tekmovale v oboroževanju? Je res, da so vojni lobiji in nova težka industrija v navezi s kapitalom, ki je komaj izšel iz prve velike svetovne krize – torej akterji prve velike globalizacije –, kovali tajne načrte o novem, postkolonialnem spopadu za novo razdelitev sveta?
Berlin, London, Pariz in Dunaj so bili odeti v žive barvne in simbole nacionalnih držav, odmeval je topot vojaških škornjev, mladi fantje so strumno sledili koračnicam. Ostareli senilni cesar Franc Jožef I. je sledil največji tradicionalni majski paradi zadnjih let, z 20.000 vojaki (ki jih je klical moji otroci), 3500 konji in okoli sto težkimi topovi. Pisana fasada je skrivala razkroj: malo denarja in preveč generalov ter vojaških uradnikov. Avstrija je premogla 340.000 mož in 20.000 častnikov, njih glavna naloga je bila, da so bili videti urejeni in veseli, častniki uglajeni in gosposko zlikani. Drugačna je bila slika v Veliki Britaniji, celo Rusiji in Franciji, predvsem pa nemških deželah, kjer je pruski cesar razpolagal s 763.000 možmi in 30.700 častniki.
Niso slutili, kaj jih čaka? Foto: arhiv
Drugi veliko bolje pripravljeni
Neposredno pred vojno je avstro-ogrska armada zbrala 1,8 milijona mož, Nemci 2,4 in Rusi 3,4 milijona vojakov, piše v knjigi Prva svetovna vojna Manfried Rauchensteiner. In še: cesarsko armado so sestavljale tri ločene armade – redna vojska, madžarski Honvend in cesarsko-kraljeva deželna obramba. Ta vojska je bila kadrovsko prestara in strateško ter tehnično obupno zastarana z zastarelo opremo, orožjem in poveljniško strukturo. So pa radi uprizarjali pompozne, operetne manevre, ki niso bili odraz dejanske nemoči.
Čete so korakale po 25 kilometrov na dan in potem naj bi takoj s polno močjo sodelovale v bitki. Vojsko je formalno nadzoroval nasprotnik vojne, nadvojvoda Franc Ferdinand, ki naj bi kmalu sedel na dunajski prestol, a se je zgodil junij v Sarajevu in atentat. Monarhija je bila na dolgi mejni črti edini evropski stik in branik z divjim Balkanom in Osmani. Za operetno kuliso je bilo stanje precej brezupno: prebivalci zelo različnih narodov in mentalitet so bili naborniki in vojaški obvezniki, a vsaj polovica njih je bila v bistvu nesposobnih za učinkovito opravljanje vojaških nalog, od zdravega jedra je bila le polovica enot deležna ustreznega urjenja in izobraževanja.
Rusi, Nemci in Francozi so bili veliko bolj dejavni in pripravljeni, ob začetku vojne je bilo pri njih usposobljenih osem odstotkov obveznikov, v Avstriji le slabi trije. Povprečno so služili tri leta, izjema sta bila konjenica in konjeniško topništvo. Aktivnemu služenju je sledilo devet oziroma deset let rezerve, kar je skupaj zneslo do dvanajst let služenja cesarju, po 42. letu starosti so bili obvezniki ob mobilizaciji. Slabše je bilo le v razpadajočem Osmanskem cesarstvu. Kljub takšnemu stanju na Dunaju niso pričakovali vratolomnega dejanja slovenskega častnika Rudolfa Maistra in ni veliko manjkalo, da bi se nekaj podobnega zgodilo tudi na Koroškem.
Mornarica,
ujeta na Jadranu
Spomladi 1914 je imel dunajski cesar na voljo svežih 159.500 rekrutov, tudi s takšnimi posebnostmi, kot je bilo 7260 mož bosansko-hercegovske enote in dvakrat po 25.000 mož domobranskih enot. Cesar je razpolagal z le nekaj ducati bojnih letal, ob izbruhu vojne je vojska štela dvanajst balonarskih enot in 39 letal s 85 piloti, njihova oborožitev so bile majhne bombe, kakšna strojnica in osebno orožje. Ponos avstrijske vojske je bila vojna mornarica, za katero je osebno skrbel prestolonaslednik. A v primerjavi z Anglijo in Nemčijo je bila tudi mornarica le skromno oborožena. Štela je okoli 20.000 mož, mornarji so služili štiri leta, med njimi so prevladovali Madžari, Dalmatinci in Italijani, bilo je tudi precej primorskih fantov in mnogi iz zaledja.
Središče vojne mornarice je bil naravno zavarovani Pulj, flota pa je bila odrezana od svetovnih morij, ujeta v severnem kotičku Jadrana, na Donavi je posebna mornarica patruljirala severno od Železnih vrat. Petnajst bojnih ladij, dve težki oklepnici, štiri varovane križarke pa še 48 torpednih čolnov in šest podmornic je bilo jedro, ki mu ni pomagala niti nevarna novost – torpedi in možje jeklenih načel, kot je bil legendarni baron von Trapp, ki je pozneje poveljniški most zamenjal s koncertnim odrom.