Lepo, bahavo in bleščeče osvetljen je pravzaprav v Rimu samo tisti del mestnega središča, kamor hodijo turisti in kjer zapravljajo premožni ljudje. Trgovine velikih blagovnih znamk, vsaj tistih, ki so preživele viharne čase krize, so obložene, vse okrog njih se blešči, izložbe ponujajo razkošje, kakor so ga že od časov italijanskega gospodarskega buma v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat je bil Rim svetovna prestolnica sladkega življenja.
Drugod, še posebno tam, kamor ne stopi turistova noga in kjer živijo navadni rimski smrtniki, samo lučaj od bleščečih se ulic, je letos še manj lučk, jaslic, okraskov in praznične krame kot zadnja leta. Krizo v večnem mestu čutijo že nekaj let. Na začetku so jo prikrivali, ko pa so vendarle odkrili in si priznali, da je cesar v resnici gol, so nehali zapravljati. Za božično večerjo, ki je bila v Rimu vedno bogata, so prihranili, kolikor je bilo mogoče. Z ribjo pojedino le kadar denarnica dovoli.
Večerja je glavni del božičnega praznovanja. Družina se zbere, otroci pridejo domov. Veliko jih je ostalo doma že prej, brez dela in denarja nimajo kam. Železna navada, da sinovi ostanejo pri materi do 40. leta, se je prijela že pred krizo, s stisko se je le še razširila. Dve ali tri generacije lažje preživijo, če združijo nizke pokojnine staršev in nizke plače starejših otrok z mlajšimi člani družine, ki komaj še upajo na zaposlitev.
Po večerji gredo Rimljani na ulice praznovat in se poveselit, čakajo jih ulična srečanja z glasbeniki, ki bodo še precej bolj množična na novoletno noč. Nekateri gredo tudi k polnočnici.
Polnočnica za smetano
Elita med elito odkoraka k polnočnici k svetemu Petru. Odkar je papež Nemec Joseph Ratzinger, Benedikt XVI., polnočnica pravzaprav ni povsem prava polnočnica. Začne se že ob desetih zvečer, opolnoči so vsi doma. Pravo večerjo si kasta, ki s posebnimi vstopnicami in z dovoljenji hodi k maši v Vatikan, lahko privošči šele po polnočnici. V baziliki morajo biti najpozneje ob osmih zvečer, od doma gredo že pozno popoldne.
Središče božičnih praznovanj v Rimu je Trg svetega Petra. Tam stoji najlepše božično drevo na svetu, so ponosni v cerkveni državi, ki romarje privabi tudi v kriznih časih. Pod drevesom stojijo jaslice, po navadi najlepše in največje na zemeljski obli.
Božično drevo z evropskega severa (omislili so si ga v Alzaciji na začetku 16. stoletja) je leta 1982 v Rim prinesel papež Wojtyla, Janez Pavel II. Rimljani so božič vedno praznovali z jaslicami, ki si jih je leta 1223 prvi omislil poznejši svetnik Frančišek Asiški. V Rimu so vsako leto izjemno lepo pripravljene razstave jaslic z vsega sveta, velikokrat tudi slovenske.
Letos so božično drevo, mogočno, 24 metrov visoko smreko, na Trg svetega Petra pripeljali iz dežele Molise v osrednji Italiji, tudi stroške so pokrili sami. Jaslice so poklonili politiki in verniki iz dežele Basilicate na jugu države, ene izmed najrevnejših na Apeninskem polotoku.
Vatikanska država je za božična praznovanja potrošila zelo malo, komaj kaj, trdi njihov novi upravitelj monsinjor Giuseppe Sciacca, ki je prevzel vajeti posvetnih, otipljivih stvari v sveti državi po hudih škandalih, ki so zadnje leto razgalili korupcijo in še kaj, o čemer pa se sveti očetje ne želijo več pogovarjati. Slovenca Mitjo Leskovarja so postavili za nadzornika skrivnosti, ki ne smejo med navadne smrtnike. Pravijo mu kar monsinjor 007 ali pa veliki brat.