Starka Zhang kot primer 
kitajskega zanemarjanja

V zadnjih 15 letih se je na Kitajskem, kjer je skrb za starejše eden izmed stebrov kulture, po Konfuciju je ta prva izmed sto vrlin, kar tisoč ostarelih odločilo, da tožijo svoje otroke, ker da so jih ti zanemarili. Med njimi je Zhang Zefang, stara 94 let, ki živi v vasi Fušeng na jugozahodu države.

Skrb zanjo je bila do marca, dokler se njen primer ni znašel na sodišču, izključno na plečih njene snahe, Kuang Shiying. Bivališče ji je uredila v sobici, podobni garaži. Njen dom brez oken so pred mrazom varovala tanka kovinska dvižna vrata, v njem ni bilo ogrevanja, le skromno ležišče in vedro, iz katerega se je neprestano širil smrad, saj ga je bila Zhang prisiljena uporabljati kot stranišče. Prav vedro je bilo med njo in snaho največji kamen spotike.

»Nikoli nisem veliko razmišljala o tem, ali bodo otroci na mojo starost prevzeli skrb zame,« razlaga Zhang, »preveč sem bila zaposlena s tem, da sem skrbela zanje.« Prvič se je poročila, ko je bila stara 14 let. Preden sta si z možem ustvarila družino, ga je pobrala griža. Nato se je poročila v drugo, v zakonu so se jima rodili štirje otroci.

Ženica bi hotela preostanek življenja preživeti v domu za ostarele, a to je malo verjetno, kajti na tisoč ostarelih Kitajcev, ki bi hoteli vanj, je na voljo samo 22 postelj. Glede na demografske podatke bo sčasoma samo še huje: leta 2050 naj bi na Kitajskem živelo 636 milijonov ljudi, starejših od 50 let, kar je 49 odstotkov njenih državljanov, danes je takšnih četrtina.

Zaradi neprestanih sporov med taščo in snaho je bilo marca letos sodišču prepuščeno, naj odloči, kdo naj skrbi za ženico. Odločitev je bila tudi za sodnika vse prej kot lahka. Najstarejši sin, Mingde, je star 71 let, njegova mesečna pokojnina znaša 9,5 evra, še vedno dela, kolikor lahko, saj sicer ne zmore preživeti. Drugi sin, Yinxi, star 68 let, je po svojih besedah brez prebite pare, do pokojnine bo upravičen šele čez dve leti, najmlajši sin, Gangming, star 56 let, pa prav tako trdi, da je tako reven, da z ženo Kuang ne more več sam skrbeti za mater, čeprav se trudita. Njun mesečni prihodek znaša 11,8 evra, njuno edino premoženje pa so dva prašiča in ena krava. Edina hči, Yunhua, živi daleč proč in do nedavnega ni imela stikov z družino.

Sodnik je Mingdeju in Gangmingu, ki imata vsaj skromne prihodke, naložil, da morata menjaje se materi ponuditi dom, hči Yunhua pa naj bi tistemu, pri katerem bi mati trenutno živela, mesečno plačevala 7,3 evra. Ne prvi ne drugi še nista prejela niti centa.

In tako se je bila Zhangova primorana vrniti v svojo garažno sobico pri najmlajšem sinu Gangmingu. »Nihče ne ceni tega, kako se mučim, da skrbim za taščo,« svojo plat zgodbe pojasnjuje Kuang. Zaveda se, da je ne more zapustiti, in pač vztraja. Ko bo umrla, načrtuje, se bosta z možem preselila k njuni hčerki. »Svojim otrokom pravim: če boste zame poskrbeli tako, kakor jaz zdaj skrbim za svojo taščo, bom zadovoljna.« Ko je Zhang pri najstarejšem sinu Mingdeju, menda ni zadovoljna, sin pa toži, da ne more plačati računov za materino zdravniško oskrbo.