ŽALUJOČI STARŠI

Srce parajoče poslednje slovo od mrtvorojenega otroka

Objavljeno 10. april 2015 20.35 | Posodobljeno 10. april 2015 20.36 | Piše: A. L.

Najtežje ji je bilo oditi iz bolnišnice brez njega.

STAFFORD – Bil je 20. teden njene nosečnosti. Oba »krivca« za spočetje novega življenja sta se veselila rednega ultrazvoka v 20. tednu. Mislila sta, da bo vse potekalo čisto rutinsko. A pregled je bil vse prej kot rutinski. Izvedela sta namreč novico, zaradi katere sta v naslednjih mesecih preživljala eno najtežjih obdobij v svojem življenju.

28-letna Tracy in Phil Stephenson sta se pet let trudila spočeti otroka. Po drugi umetni oploditvi se je plod obdržal. Na ultrazvoku pri 20. tednu pa so ugotovili, da je premajhen. Tehtal je zgolj 223 gramov. Kot poroča Mirror, so testi pokazali, da je vzrok njena »gosta« kri, zaradi katere plod prek posteljice ni dobil dovolj kisika in hranil. Zdravnik ji je predpisal zdravila, ki naj bi to odpravila, in otroku omogočila, da doseže 500 gramov in si omogoči preživetje (povedali so jima tudi za možnost prekinitve nosečnosti, a se za to nista odločila). Tracy pripoveduje, da sta se pripravila na to, da bo otrok mogoče imel kakšne hibe. A zgodilo se je še hujše. V 27. tednu nosečnosti so ji povedali, da srce njenega nerojenega otroka ne bije več. Bila sta obupana, seznanili pa so ju tudi z dejstvom, da bo Tracy morala mrtvega otroka roditi. To se je zgodilo 4. oktobra lani.

»Babice v staffordski bolnišnici so bile neverjetne,« pripoveduje Tracy. »Pomirjale so me, mi pomagale prebroditi moje težave,« je dodala. Vsekakor si je rojstvo in vse trenutke želela zapomniti. Zato sta se z možem odločila, da bosta edine trenutke s pokojnim otrokom ovekovečila. »Rojevanje je bilo neverjetna izkušnja. Zelo grenko-sladka. Končno sva videla, kakšen bi bil najin otrok. Phil je prerezal popkovino,« opisuje njune prve trenutke s sinom in dodaja, da sta ure preživela z njim, ga pestovala, gledala, poljubljala, in veliko fotografirala. Babice so celo naredile odtise njegovih rokic in nogic. »Neverjetno težko se je bilo posloviti in bolnišnico zapustiti brez njega.«

Po svoji izkušnji je Tracy začela peticijo, da bi se na plodovih že v 12. tednu izvajal dopplerjev ultrazvok, ki bi lahko ugotovil takšne težave. Če bi bile v njenem primeru takšen ultrazvok opravljen v 12. tednu, bi mogoče svojega otroka, svojega Freddija, danes držala v rokah.

Deli s prijatelji