Sonda na Luni ni potonila v prah

Surveyor 1 je bila prva sonda iz programa sedmih sond istega tipa, ki jih je zgradila družba Hughes Aircraft Corporation, ki jo je v času programa še vedno imel v lasti znameniti milijarder Howard Hughes. Program je upravljal Laboratorij za reaktivne pogone ali JPL iz kalifornijske Pasadene. Sonda je proti Luni poletela na krovu nosilne rakete Atlas Centaur 30. maja 1966 in na Luni pristala 2. junija 1966. Ob izstrelitvi je bila sonda težka 995 kilogramov, ob pristanku pa le še 294.

Popoln
ameriški uspeh

Ta prvi ameriški mehki pristanek na Luni je bil popoln uspeh in je predstavil tehnologijo, s katero so podprli naslednje pristanke vesoljskih plovil s človeško posadko iz programa Apollo. Pridobili so tudi podatke o podsistemih vesoljskega plovila v času križarjenja do Lune, med spuščanjem in po pristanku. Poleg tega so dobili televizijske posnetke po pristanku pristajalne noge, materiala na površini v bližnji okolici in lunarne topografije pa tudi podatke o radarski odbojnosti in trdnosti Lunine površine in o temperaturi vesoljskega plovila.

Surveyor 1 je bil izstreljen 30. maja 1966 s pomočjo satelitske nosilne rakete General Dynamics Atlas Centaur iz izstrelišča Cape Canaveral in je 63 ur pozneje dosegel Zemljin naravni satelit. Na višini 75,3 kilometra in pri hitrosti 2,6 kilometra na sekundo se je na znak prvega radarja vžgal glavni zavorni raketni motor in deloval 40 sekund. Motor je odvrglo na višini 11 kilometrov, ko je upočasnil hitrost plovila na 110 metrov na sekundo. Spuščanje se je nato nadaljevalo z motorji vernier, ki so se izključili na višini 3,4 metra nad Luninim površjem, in vesoljsko plovilo je s te višine prosto padlo s hitrostjo približno 11 kilometrov na uro.

Modul je na površini deloval vse do 13. julija 1966. Naredil je kar 11.240 slik in posredoval številne podatke.

Prva je bila sovjetska Luna 9

Ne glede na dejstvo, da je bil Surveyor 1 popolnejša, razvitejša in sposobnejša vesoljska sonda za proučevanje Lune, so Sovjeti Američane pri mehkem pristanku na Luni prehiteli za nekaj mesecev. Luna 9 je iz Bajkonura v Kazahstanu poletela 31. januarja 1966 s pomočjo satelitske nosilne rakete Molnija, ki je bila štiristopenjska raketa vrste R-7 (podobna vostoku in celo nekoliko sorodna sedanjemu sojuzu). Ob izstrelitvi je bila sonda težka 1580 kilogramov. Na Luni je pristala 3. februarja 1966. Sam pristajalni del ali avtomatična lunarna postaja je tehtal 99 kilogramov.

Ko je Luna 9 pristala na Luni, so se odprle štiri pokrovke cvetnega odevala, ki je sestavljalo to vesoljsko plovilo in ki so ga stabilizirale na površini. Vrteči zrcalni sistem televizijske kamere je začel fotografsko ogledovanje lunarnega okolja. Vzpostavljenih je bilo sedem radijskih stikov, ki so skupno trajali osem ur in pet minut. Posredovane so bile tudi tri serije slik. Ko so bile sestavljene, so pokazale panoramski pogled na bližnjo okolico lunarne površine. Sliko so kazale bližnje kamenje in 1,4 kilometra oddaljeno obzorje.

S tem vesoljskim poletom so Sovjeti izvedli še en spektakularni prvenec v vesoljskih dosežkih, saj je bila ta sonda res prvi predmet, ki so ga izdelale človeške roke in ki je mehko pristal na našem naravnem satelitu. Po drugi strani je bila Luna 9 že dvanajsti poskus mehkega pristanka Sovjetov na Luni (vsi prejšnji so bili iz takšnega ali drugačnega vzroka neuspešni).

Naj dodamo, da je vse pri poletu Lune 9 potekalo tako, kot je bilo predvideno. Pet minut po pristanku je Luna 9 že začela oddajati in nato začela pošiljati prvo od devetih slik (vključno s petimi panoramskimi posnetki). To so bili prvi posnetki z nekega drugega nebesnega telesa. Edini znanstveni instrument na krovu je bil detektor sevanja ali radiacije, ki je zaznal sevanje. Morda je bilo najpomembnejše odkritje tisto, da je ta polet potrdil, da se neki tuj predmet ne bo preprosto potopil ali potonil v debelo plast prahu (kot so domnevali nekateri strokovnjaki). Zadnji stik s tem vesoljskim plovilom je bil vzpostavljen 6. februarja 1966, torej je na Luni delovala samo tri dni. Ne glede na to je bila prva in to je zgodovinsko dejstvo.

Seveda je bil Surveyor 1, ki je na Luni pristal le nekaj mesecev pozneje, tehnološko in tehnično in tudi drugače znatno naprednejši. In pri programu Surveyor se je sondi pristanek posrečil že v prvem poskusu – in tudi to je zgodovinsko dejstvo.