Križanje Kristusa Cerkev že stoletja prikazuje z vodoravno stegnjenimi rokami, znanstveniki pa so prepričani, da je bilo v resnici precej bolj okrutno: roke so Jezusu najverjetneje z žebljem pribili visoko nad njegovo glavo. Mednarodna ekipa, ki je proučevala slavni torinski prt na njem je viden obris človeka, ki je ob križanju umrl , pravi, da je bilo platno ovito okoli žrtve, ki je bila obešena v obliki črke Y.
Izvor torinskega prta še naprej ostaja neznanka: nekateri pravijo, da izvira iz srednjega veka in je v resnici potegavščina, številni verniki pa verjamejo, da kaže Jezusovo podobo, saj naj bi ga njegovi učenci v prt ovili takoj po križanju. Kakor koli že, na lanenem platnu je obris golega bradatega moškega, obris krvi, ki je tekla iz ran na rokah in drugod po telesu.
Ne glede na to, ali je prt srednjeveški ali biblijski, Matteo Borrini z liverpoolske univerze John Moores pravi, da gre za izjemno zanimiv kos umetnosti in človeške zgodovine. Odločil se je ugotoviti, ali krvave sledi leve roke ustrezajo toku krvi križanega človeka. Da bi to dognali, je Luigi Garlaschelli, raziskovalec z univerze v Pavii, zavzel različne položaje križanja, medtem pa je po njegovih rokah tekla kri, in sicer od tam, kjer je bil (na podlagi prta) skozi dlan zabit žebelj. Ugotovila sta, da sledi krvi na prtu ustrezajo križanju a le, če je bil človek križan v obliki črke Y in ne T. Dr. Borrini pravi, da gre za boleč položaj in da bi človek tako s težavo dihal. Kogar bi križali v položaju Y, bi umrl zaradi zadušitve, je še pojasnil. Na februarskem srečanju ameriške akademije forenzične znanosti v Seattlu je še dejal, da so podobne položaje uporabljali pri srednjeveškem mučenju, ko so žrtve na gred privezali v zapestjih in so bingljali nad tlemi. Če je prt srednjeveška sleparija, morda prikazuje utečeno prakso tistega časa.
Ena od ikon katoliške vere
Rezultati eksperimenta podpirajo trditve zdravnika Gilberta Lavoieja iz Massachusettsa, ki je dejal, da je bil človek, čigar obris je viden na torinskem prtu, križan v obliki črke Y. V svoji študiji je dr. Lavoie zapisal: »Tok krvi ustreza tistemu, ki ga vidimo na prtu.« Tudi Danec Niels Svensson, zdravnik, ki je proučeval torinski prt, je prepričan o tem: »Odtis na platnu v mnogočem ne ustreza tradicionalnim umetniškim prikazom križanja.« Največkrat je Kristus na križu z vodoravno iztegnjenimi rokami, torej v položaju črke T, nekateri slikarji, tudi Peter Paul Rubens, pa so Jezusa na križu prikazali z rokami, dvignjenimi nad glavo.
Takole meni dr. Borrini: kdor je naredil platno (če to ni pravo), je moral biti izjemen ponarejevalec, da je prikazal pravilen tok krvi po križanju, ali pa je to uspelo po naključju: »Morda se je umetnik odločil narisati potočke krvi vzporedno z rokami zaradi umetniškega vtisa. Kakor koli že, tudi če gre za ponaredek, je zelo zanimiv kos umetnosti in človeške bistroumnosti in iznajdljivosti.«
Torinski prt, ena od ikon katoliške vere, ki ga hranijo v trezorju torinske katedrale, je dolg 4,3 metra, na njem je viden obris visokega človeka z daljšimi lasmi in brado, vidni so tudi krvavi madeži na tistih delih, kjer bi bila zapestja, bok in stopala, kar ustreza ranam, ki jih je Jezus dobil med križanjem. Ali verjamejo v avtentičnost prta, se v Vatikanu nikoli niso uradno izrekli. In čeprav velja za enega najbolj proučevanih artefaktov, se strokovnjaki ne morejo zediniti glede njegove starosti: na univerzi v Oxfordu so 1998. z radioaktivnim ogljikom določili, da je tkanina iz srednjega veka, iz obdobja med letoma 1260 in 1390. Lani pa sta v knjigi Misterij prta avtorja profesor Giulio Fanti, strokovnjak s padovske univerze, in novinar Saverio Gaeta proučila niti torinskega prta in jih primerjala s tistimi iz tretjega stoletja pred našim štetjem pa vse do moderne dobe, saj sta hotela ugotoviti, ali gre zares za srednjeveško poneverbo. Takole sta sporočila: nit je iz obdobja med letoma 280 pred Kristusom in 220 našega štetja, torej gre za časovni okvir, skladen s časom Jezusovega življenja.
