Smrdljivo Bajkalsko jezero

Bajkalsko jezero je v globoki krizi. Razmere so že tako kritične, da je ruska vlada prepovedala ribolov bajkalskega omula, ribe, ki živi le v najglobljem jezeru na svetu, zdaj pa se je znašla na robu izumrtja. Bajkalsko jezero, kjer je kar petina vse nezaledenele sladke vode na planetu, velja za naravni čudež izjemne vrednosti za proučevanje evolucije in je uvrščeno na Unescov seznam svetovne naravne dediščine.
V jezeru živi več kot 3600 živalskih in rastlinskih vrst, med katerimi je večina endemičnih, kar pomeni, da živijo le v tem jezeru in nikjer drugje. A v zadnjih letih je jezero doživelo vrsto pogubnih dogodkov. Sloviti bajkalski omul je začel izginjati, razrasle so se smrdljive alge, izumrla je endemična vrsta spužve, in to v celotnem jezeru, ki ima kar 3,2 milijona hektarov površine.

Preveč odplak

Ruska zvezna agencija za ribištvo je zato ta mesec prepovedala ves komercialni ribolov omula, vrste iz družine lososov, saj se je skupna biomasa omula v zadnjih 15 letih kar prepolovila. Kakor pravi lokalni biolog Anatolij Mamontov, je za to kriv predvsem nenadzorovani ribolov na črno, za dodatni pritisk pa so poskrbele podnebne spremembe. »Voda v Bajkalskem jezeru je povezana s podnebjem. Zdaj vlada suša. In ker so reke plitke, v jezero pride manj hranilnih snovi. Površina jezera se segreva, omul pa ne mara tople vode,« opozarja Mamontov. Bajkalski omul je bil stoletja glavni lokalni vir prehrane, saj v tem delu Sibirije tako rekoč ni kmetijstva.

Ekosistem ogroža tudi prava eksplozija alg. Smrdljive nitaste alge iz roda Spirogyra prekrivajo vodo in gnijejo na peščenih bregovih, kar je po prepričanju strokovnjakov jasen znak, da jezero ne prenese več človeškega onesnaževanja. »Stopetdesetodstotno sem prepričan, da razlog tiči v odpadnih vodah iz mest, ki v jezero brez predhodne obdelave spuščajo odplake, polne fosfatov iz detergentov,« poudarja Oleg Timoškin, biolog z Bajkalskega limnološkega inštituta v Irkutsku, ki je del Ruske akademije znanosti. »Pred petnajstimi leti so imele nekatere vasi ob Bajkalu le po dve uri elektrike na dan. Boljša elektro infrastruktura pa je privedla do tega, da zdaj vsaka babuška oddaja sobe turistom in ima pralni stroj,« razmere opiše Timoškin.
Oleg Timoškin je med proučevanjem alg iz roda Spirogyra ugotovil, da jih je največ na treh kritičnih predelih v bližini naseljenih območij, kjer »jezersko dno ni več takšno kot nekoč, saj alge iz vode posrkajo ves kisik, ki ga potrebujejo mehkužci in raki«. V bližini turističnega središča Listvjanka so še pred 15 leti rasli celi podvodni »gozdovi« spužv, zdaj pa so poginile. Timoškin je lani pregledal 170 tipov spužv, ki živijo v bližini brega, in le 11 odstotkov jih je bilo zdravih. »Če se spuščanje odplak v jezero ne bo ustavilo, se bodo plitvine radikalno spremenile,« svari Timoškin, ki se zavzema za prepoved fosfatov in za postavitev čistilnih naprav.

Ukrepi in izgube

Ruski predsednik Vladimir Putin je med obiskom Bajkalskega jezera avgusta letos njegovo ohranitev razglasil za vladno prioriteto. Rusija je že leta 1999 sprejela poseben zakon, s katerim je začrtala smernice za varstvo jezera. Za program gradnje čistilnih naprav, ki se je začel leta 2012, je namenila 26 milijard rubljev (385 milijonov evrov), a lokalni strokovnjaki opozarjajo, da velik del denarja preprosto izgine. V Babuškinu so zgradili sodobno čistilno napravo, a bakterije, ki bi morale poskrbeti za razgradnjo odplak, v hladnem sibirskem podnebju ne delajo, kot bi morale.
»Naši zakoni so sicer strogi, a njihovo izvajanje je zelo ohlapno,« pojasnjuje lokalni ekolog Sergej Šapkajev. »Denar prihaja, a ga pokradejo.« Hkrati pa vlada znižuje sredstva za znanost in raziskave. »Kako lahko nižaš stroške v času krize?« se sprašuje Oleg Timoškin. »To je tako, kot da bi odpustili epidemiologe sredi izbruha črnih koz.«