Slovaška je od nekdaj veljala za manj razviti del nekdanje skupne države Češkoslovaške. Svoje je prinesla še sivina komunizma in pred desetletji je država živela v zastoju. Vse in še več pa se je v zadnjem obdobju temeljito spremenilo. Slovaška ne pozna recesije in kar poka od moči in življenja. Vse to še posebno velja za Bratislavo.
Glavno mesto stoji na strateško izjemno pomembnem kraju. V neposredni bližini je sotočje Morave in Donave, ki odpira prometne možnosti s Panonske nižine v Avstrijo in naprej v Nemčijo. Na koncu koncev je tromeja z Avstrijo in Madžarsko oddaljena le nekaj deset kilometrov. Strateški pomen daje mestu manjši grič z gradom, ki obvladuje vse nižavje daleč naokoli.
Podobno kot naša Ljubljana je tudi Bratislava naseljena že od nekdaj. Z arheološkimi raziskavami so ugotovili, da prve naselitve segajo 5000 let nazaj v mlajšo kameno dobo. V antičnem obdobju so jo najprej naselili Kelti, nasledili so jih Rimljani. Takrat je imelo mesto izjemen strateški pomen, saj je bilo del Limesa, utrdbene črte, ki je segala od Severnega do Črnega morja in preprečevala vdor barbarov na ozemlje cesarstva. V petem stoletju so se na območju današnje Slovaške naselili Slovani in v sedmem stoletju pod knezom Samom oblikovali prvo slovansko državno tvorbo, katere del smo bili tudi mi.
Dolga stoletja naseljena predvsem z Nemci in Madžari
Bratislava je pravi vzpon doživela, ko je bila del najprej nemškega cesarstva, zatem pa madžarskega kraljestva. Takrat se je imenovala Pressberg oziroma za Slovake Prešporok. To ime je obdržala do konca prve svetovne vojne. Dolga stoletja je bila naseljena predvsem z Nemci in Madžari, Slovakov je bilo le za vzorec. To je bilo še posebno opazno v 16. stoletju. Leta 1526 so Madžari v boju proti Turkom v bitki na Mohačkem polju doživeli strahovit poraz, zato so Turki zavzeli Budimpešto. Madžari so se umaknili proti severu in dolga leta je bila Bratislava glavno mesto okrnjene Madžarske. Turki so mesto poizkušali zavzeti, a obleganje ni bilo uspešno.
Vsestranska rast mesta se je začela v 18. stoletju, ko se je nazadnje le končala turška nevarnost. Takrat je začelo mesto rasti in je hitro ušlo iz meja današnjega starega mesta. Slovaki so – podobno kot mi – pozno doživeli razvoj narodne zavesti. Ta se je začela krepiti v 19. stoletju, a šele po prvi svetovni vojni dosegla uspešen zaključek. Takrat so se združili s Čehi in ustanovili samostojno državo. Leta 1919 so mesto preimenovali in dobilo je novo uradno ime Bratislava, ki pa so ga Slovaki uporabljali že prej.
V tem času se je temeljito spremenila etična sestava. Nemci in Madžari niso imeli več glavne besede. S podeželja so se za službami začeli v mesto seliti Slovaki. Zgradili so orjaško predmestje Petržalka na drugi strani Donave. Kar naenkrat mesto šteje pol milijona prebivalcev, od katerih je 90 odstotkov Slovakov.
Obisk prestolnice je pogosto pravo presenečenje. Človek bi pričakoval socialistično sivino. Toda pričakajo nas mogočen štirivogalni grad na vzpetini, baročno staro jedro in številna predmestja. Vse je kot iz škatlice in v marsičem podobno Ljubljani.
Bratislava pritegne poglede že z zelenimi površinami. Te so običajno v bližini številnih jezerc. Nekdaj so bili tam peskokopi, iz katerih so pridobivali material za gradnjo mesta. Po opustitvi jih je zalila podtalnica. Brežine so se zarasle in postale turistično zanimive. Slovaki pač nimajo morja in za meščane imajo obsežna jezera takšen pomen kot za nas denimo Portorož, torej kraj prijetnega oddiha.
Ostane nam še, da obiščemo Bratislavski grad, baročno jedro pod njim in uživamo v kavi in sladoledu v kateri izmed nešteto kavarn. Ne manjka dosti, da bi si človek lahko predstavljal, da sedi doma v Stari Ljubljani. Nič čudnega, saj s Slovaki spadamo v isto kulturno okolje in si delimo zelo podobno zgodovino. Prav zato se po navadi Slovenec v Bratislavi počuti tako domače.