PO SVETU

Skromni Patrick poriva vse od jutra do večera

Objavljeno 15. avgust 2014 23.39 | Posodobljeno 15. avgust 2014 23.39 | Piše: Vane D. Fortič

Ko sem pred hotelom Chez Lala stopil iz taksija, sem zagledal znan obraz, ki se mi je smejal s tistimi za temnopolte tako značilnimi belo kontrastnimi zobmi.

V Antsirabeju rikše tudi izdelujejo. (Foto: Vane D. Fortič)
Bil je Patrick, moj voznik pousse poussa ali rikše po naše. Rikše so na Madagaskar pripeljali v začetku prejšnjega stoletja, ko so kitajski delavci gradili železnice. 

Patrick skupaj z ženo Justine in sinom Mariujem živi v kolibi, nedaleč od hotela v Tulearju, mestu na jugu Madagaskarja. Že od 6. ure je s svojo malgaško rikšo – pousse poussom (pousser je po francosko porivati) – na razpolago domačinom ali turistom, da jih pelje v središče mesta, v službo, na avtobusno postajo ali po opravkih. Delo konča okrog 21. ure, če pa se dogovori, da bo gosta peljal v diskoteko, ga lahko počaka tudi do jutra.

Patricka vedno kličem po imenu, domačini mu največkrat rečejo kar Pousse. Tudi če poznajo njegovo ime. Bolj zaničljivo, sicer. Vozniki rikš so namreč najnižji sloj prebivalstva. Večinoma pridejo v mesto za zaslužkom iz revnih predelov notranjosti otoka in je to njihova edina možnost preživetja. Ko sem Patricka prvič povabil v lokal na pivo, sem opazil, da so naju domačini gledali postrani. Prezir vzbuja njegov nizki socialni status, kar je žalostno. Od takrat ga še raje povabim, da se ne bi počutil preveč nezaželenega.

Ker seveda nima denarja za nakup rikše, jo najame pri podjetniku, lastniku več teh pušev. Vsak dan mu plačuje najemnino, lastnik pa plačuje vzdrževanje vozila na človeški pogon.

Tovrstni prevoz je na Madagaskarju najcenejši. Bencin sicer stane približno enako kot pri nas. Pušpuš pač poganjajo noge voznika tekača ali kolesarja. Ti dve obliki sta razviti v vseh ravninskih mestih, kjer je veliko klančin, pa jih noge ne bi zmogle stalno premagovati.

Malgaška rikša je sicer lesen dvokolesni voz za prevoz oseb, prtljage pa tudi tovora. Kabina je pokrita s ponjavo, da potnika skriva pred vročim soncem. Tekač z rokami objema dvojni ročaj, ki se od kabine proti koncu oži v obliki črke V. Modernejši puši imajo kolesi, napere oziroma šprikle in os iz nerjavečega jekla.

Največ pušev na Madagaskarju je v ravninskem kraju Antsirabe, južno od prestolnice Antananarivo. Antsirabe pa je prava prestolnica rikš. Tu jih je na cestah nekaj tisoč, tu jih izdelujejo in tu si vsak turist privošči kakšno vožnjo.

Rikša voznika Jeana z nazivom Fanomezana 3 ima številko 28/3372. Fanomezana je lastnik tridesetih rikš, številka pa je registracija, podobno kot avtomobilska tablica. Za izposojo lastnik računa manj kot evro na dan, Jean pa jih lahko z vožnjami zasluži od osem do 13. Sam mora plačevati zdravniške preglede in vozniško dovoljenje, za tehnične preglede pa poskrbi lastnik. Pravi, da so v Antsirabeju tri delavnice in več popravljalnic. Izdelava nove rikše stane približno 100 evrov.

Da se rikše ne bi ločile le po imenu in registrski številki, mnoge na hrbtni strani poslikajo. Motivi so idilični. Prikazujejo drevesa baobabe, vasi, peščeno morsko obalo, poraslo s palmami …

Ker je v Antsirabeju ogromno rikš, se vozniki včasih kar preveč agresivno ponujajo turistom. Redno prevažajo otroke številnih domačinov v šolo, jih vozijo na trg in po opravkih. Najraje pa imajo turiste, ki jim lahko postavijo tudi nekajkrat višjo ceno. Cena je pač tudi na Madagaskarju včasih davek na turistično naivnost.

Rikša je priljubljen motiv, ki ga ženske z raznobarvnimi nitkami vezejo na prte in posteljnino, pa tudi kot spominek iz lesa ali kovine. Miniaturne rikše, kolesa, avtomobilčke izdeluje obrtna delavnica blizu tržnice. Spominke delajo iz odpadnega materiala, kot so pločevinke, avtomobilske gume, zavorni kabli biciklov, medicinski material za infuzije, kabli za električno napeljavo...

In še za boljšo cenovno predstavo – Patricku, ki me je po Antsirabeju vozil kakšne tri ure, da sem se posvetil fotografiranju rikš in njihovi izdelavi, sem plačal nekaj več kot tri evre. Prašne ceste sicer kar solidno prehranjujejo njegovo družino. Pravi, da bo delal še nekaj let. Potem bo šel z družino živet k staršem, v turistično mestece Fort Dauphin. Tam pa bo zaslužil in zapravil precej manj.

Deli s prijatelji