Andi so v osrednjem delu Južne Amerike zelo sušno gorovje. Tako zelo, da je visoka planota Altiplano med Perujem in Bolivijo bolj podobna visokogorski stepi, ki jo nenehno bičajo vetrovi, kot prijazni jezerski pokrajini. Tiste redke reke in potoki, ki tečejo po njej, se izlijejo v jezero Titikaka, iz njega pa teče le ena reka, in sicer Deoguadero, ki se po nekaj sto kilometrih proti jugu izliva v jezero Poopo. Njegove vode torej nikdar ne vidijo morja, saj je jezero zaprtega tipa.
Ob njem se v zadnjih desetletjih ubadajo z mnogo ekološkimi težavami. Število prebivalcev in živine se je nekajkrat povečalo, pašniki so preveč popaseni, vodni viri pa preveč izrabljeni. Posledice se vidijo tudi na jezeru. Njegov breg je onesnažen, reke prinašajo vanj zaradi erozije precej več usedlin, zaradi prevelike izrabe vode pa gladina upada.
Iz rahlo slanega jezera štrli več otokov. Natančno 42. Večji so poseljeni, manjši bolj dolgočasni. Prebivalci otokov so Indijanci in so glede na preostala ljudstva v okoliškem Peruju in Boliviji zelo izolirani. Njihova izolacija sega stoletja v zgodovino. Številna plemena so se namreč še v predkolumbovskih časih z brega jezera umaknila na otoke, ker so se želela izogniti vojnim grozotam in davkom, ko so v 14. in 15. stoletju Inki gradili svoj imperij. Enaka želja je ostala tudi po španskem zavzetju Južne Amerike, saj so se Indijanci želeli izogniti izkoriščanju.
Z brega jih je zelo težko doseči. Jezero ima površino skorajda polovice Slovenije, otočki se preprosto izgubijo. Pa še eno prednost so imeli Indijanci: precejšen del jih sploh ni živelo na običajnih otokih, ampak na plavajočih, imenovanih uros. Na šoto so nametali trsje in več majhnih otokov povezali z vrvmi v celoto. Na njih so nato postavljali koče. Vodni tokovi so jih nosili sem ter tja, ne da bi se dalo vsaj približno napovedati, kje pravzaprav so. Za ribiške potrebe so iz trsja naredili tudi čolne in ladjice, ki so jim zagotavljali mobilnost.
Najvišje plovno jezero na svetu
Čeprav velja jezero Titikaka za najvišje plovno jezero na svetu, plovba po njem za tujce sploh ni preprosta. Predvsem zaradi sorazmerno visoke nadmorske višine in sušnega podnebja drevje v njegovi okolici pravzaprav ne raste. Brez drevja ni bilo mogoče izdelati lesenih ladij in tako so bili za vse osvajalce celine prebivalci jezera tako rekoč nedosegljivi.
V takšnih okoliščinah so Indijanci obdržali precej predkolumbovskih navad. Predvsem to, da nikoli niso razvili občutka za individualizem. Vsa njihova prizadevanja so bila namenjena preživetju skupnosti kot celote. Kako oblika zadružnega življenja deluje v praksi, si lahko turisti zdaj ogledajo na otoku Amantari.
V indijanskih skupnostih so imele od nekdaj veliko vlogo ženske. Predvsem zaradi materinske funkcije so bile one tiste, ki so držale družine skupaj. Tako je še danes vse podobno mešanici matriarhata in kibuca.
Na otokih je zemlja v lasti skupnosti. Obiskovalec tako denimo ne more v restavracijo, v katero želi, ampak v tisto, ki je tisti dan pač na vrsti. Na tak način samoupravni Indijanci dosežejo, da se zaslužek razdeli enakomerno in da ni razlik v premoženju. Lepa navada, ki bi jo lahko mirne duše upoštevali tudi v bolj civiliziranem svetu, saj naša družba postaja vse bolj razdrobljena in razslojena.
Tisto, kar človeka najbolj pritegne, pa je dejstvo, da so vloge spolov na otokih v marsičem zamenjane. Tu ni prav nobenih sledi o tako znanem mačizmu Latinske Amerike. Moški na otokih opravljajo vrsto opravil, ki so običajno rezervirane za ženske. Med drugim tako rekoč vsi pletejo. Uporabljajo volno vikunj in alpak. Svoje izdelke nato prodajajo v skupnih prodajalnah, dohodek pa se deli znotraj skupnosti.
Takšnemu samozadostnemu in od zunanjega sveta neodvisnemu gospodarstvu vsakršna oblast težko pride do živega. V Peruju in Boliviji je ta sicer ubrala kar pameten pristop. Prebivalcev Titikake ne nadlegujejo z globalističnimi idejami celine. Način njihovega življenja predstavljajo kot turistično zanimivost, od katere imajo korist vsi, tako prebivalci kot država. Titikako v vsako civilizirano vas, torej...
