Skozi šivankino uho v čudež podzemlja

Spodnji Antilopji kanjon za dobro jutro! Kaj dobro, odlično jutro na severu ameriške zvezne države Arizona, le nekaj kilometrov vzhodno od Paga. Skalnati vintgar nezemeljske lepote leži na ozemlju Indijancev Navajo, zato – predvsem pa zaradi varnosti – ga je mogoče doživeti le na ogledih, ki jih vodijo domačini. V kanjon vstopiš skozi ozko ustje, ki odpre čeljusti več deset metrov v globino. Med valujočimi navpičnimi stenami si je prostor utrla le ozka steza, ki ob dežju postane struga hudournika, zato je obisk omejen na jasne dni.

Unikatna hudourniška soteska

Divje nevihte so v toku tisočletij dodobra zagrizle v mehak peščenjak in na jugu Združenih držav Amerike izoblikovala najštevilnejšo posadko tovrstnih kanjonov na svetu. Svetloba neutrudno prodira skozi streho vintgarja, a le tu in tam doseže dno. Ko so si hudourniki utirali pot skozi ozke skalne razpoke, so pod površjem izoblikovali unikatne soteske, katerih lepota in vznemirljivost izvirata iz prefinjene naravne osvetlitve in zapletene geološke strukture kamnitih sten. A previdnost pri raziskovanju naj ne bo odveč, saj lahko puščavska nevihta suh kanjon v nekaj minutah napolni z deročo reko, visoko več metrov, na kar opomni tudi spomenik žrtvam divje poplave leta 1997. Skupina turistov je kljub opozorilu krenila v globino, ne zavedajoč se nevarnosti bližajočih se padavin. Priložnostni hudournik ni poznal usmiljenja, ko jih je dobil v svoje kremplje, tako da je le eden preživel, dvojice niso nikoli našli, življenje devetih pa se je končalo v kanjonu.

Skrivalnice svetlobe in sence

Veter in voda sta v mehek peščenjak izklesala očarljiv naravni tempelj, kjer se svetloba in senca igrata skrivalnice, za fotografe težko ulovljivo naravno igro. V zgornjem kanjonu v zasedi čakajo na opoldanski sončni žarek, ki kot laserski snop pokuka v podzemlje, spodnji kanjon pa se v najveličastnejše barve odene zgodaj dopoldne ali pozno popoldne. Res pravi paradiž za fotografe, ki smo odprtih ust občudovali to naravno čudo, ki privablja tolikšne množice, da skoraj v koloni napreduješ vzdolž kanjona. Okrog štiristo metrov premeriš v dolžino in v tej brezmejni veličini mimogrede pozabiš na čas pa tudi žejo in druge posvetne potrebe. Ura, kolikor ti namenijo za ogled Antilopjega kanjona, je naokrog, kot bi mignil, spomina na to veličino pa čas ne ugasne.

Ko domišljija uide z vajeti

Od zgoraj prodirajoča svetloba barva stene kanjona v mavrico od oranžne prek rdečkaste do rožnate in vijoličaste, ki se preliva v rjavo. Potep skozi kanjon prav za vsakim okljukom postreže z novimi dih jemajočimi prizori, prijetno omehčanimi robovi sten, ki valovijo kot razburkano morje, stene pa žarijo v barvah najrazkošnejšega sončnega zahoda. Kakopak je na utesnjeni stezi – široki za poskočno antilopo, le redko malce več – priporočljivo gledati pod noge, a pogled ti nenadzorovano uhaja navzgor in vsenaokrog. Ko od navdušenja vzdihuješ ob hudourniški ustvarjalnosti pred sabo, se je priporočljivo ozreti še čez ramo in morda ti vzame dih nova barvna rapsodija, morebiti osupljiv preplet sten ali pa kakšna peščenjakova tvorba, ki spominja na šerifa, leva ali angela – domišljija mimogrede uide z vajeti!

Podkvast okljuk Kolorada

Nekaj minut vožnje od Antilopjega kanjona je še ena vizualna poslastica, ki je ne gre zamuditi – podkvast okljuk Kolorada. Ena od najdaljših severnoameriških rek zavijuga okrog razbrazdane kamnite veličine v obliki črke U. Ne glede na to, ali rečno podkev obiščeš prvič ali stotič, te bo vsakič znova nagradila z nečim novim: barve skal se s sončno potjo čez nebo slikovito spreminjajo, sence ob različnih delih dneva različno plešejo po stenah kanjona, reka pa se med svojim tokom blešči v mnoštvu odtenkov modre in zelene. Globoko žametno zelenino v času našega obiska je le tu in tam skrunila bela pena, ki jo za sabo puščajo turistične ladje, odkrivajoč vznožje kanjona Kolorada.

Pogled čez rob za nevrtoglave

Da dosežeš ta osupljivi pogled, se je vredno malce potruditi in jo po peščeni poti pod vročim arizonskim soncem mahniti do roba kanjona. Zgoščene vrste oznanjajo, da si prispel, pogum in suveren korak, ki ne pozna vrtoglavice, pa omogočata pogled čez rob, tristo metrov globoko in tako široko, da uspe razgled zajeti le širokokotni objektiv. Seveda je rečni ovinek pravi fotografski izziv, ki neizmerno zabava tudi opazovalce, saj fotoaparati škljocajo, modeli pa pozirajo v vseh (ne)mogočih pozah. S pokukom čez rob se hkrati zazreš v geološko zgodovino in si lahko predstavljaš, kako je mogočni Kolorado, tudi stvarnik Velikega kanjona, med slalomiranjem proti jugu vztrajno razjedal debele plasti peščenjaka in izoblikoval slikoviti zavoj v obliki podkve. V daljni prihodnosti bo reka morebiti celo predrla ozko skalno grlo, ustvarila naravni most in se tako izognila ovinku.