Luksuzni potniški parnik Baron Gautsch je bil lepa ladja. Splovili so ga leta 1908 v škotski ladjedelnici Gouray's & Sons v Dundeeju. Ladjo so imenovali po baronu Paulu Gautschu von Frankenthurnu (1851–1918), politiku, trikratnemu ministrskemu predsedniku in zaupniku avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa. Pri nas je bil Gautsch znan, da je kot šolski minister rad zapiral slovenske šole. Ladja je bila dolga dobrih 84 metrov, široka skoraj 12, imela je 2069 bruto registrskih ton, poganjali so jo trije parno-naftni motorji z močjo 4600 konjskih moči. Dosegala je hitrost 16 vozlov, opremljena je bila razkošno, njeni saloni in udobne kabine so bili ponos potniške flote avstrijskega Lloyda. Baron Gautsch je do začetka prve svetovne vojne z rednimi linijami povezoval Kotor in Trst, najbolj južno in najbolj severno luko monarhije, v kateri smo takrat živeli tudi Slovenci.
Kapitan gre spat, prvi častnik na malico
Ko se je 27. julija 1914 začela prva svetovna vojna, so parnik posodili vojni mornarici, iz Trsta je na jug vozil vojaške okrepitve. Do usodnega dne je Baron Gautsch opravil štiri take vožnje, preplul je blizu 2000 milj in prepeljal skoraj 3000 oseb, nazaj grede tudi civiliste, namenjene v Trst. Ko se je parnik iz Trsta odpravljal na plovbo, ki je bila njegova zadnja, je pomorska oblast opozorila poveljnika, da bo vojna mornarica okoli vojaške luke Pulj polagala zaščitna minska polja in da je potrebna velika previdnost. Ladja je v južni Dalmaciji izkrcala potnike in se odpravila nazaj proti severu. Zjutraj, 13. avgusta 1914, je Baron Gautsch na Rabu in Malem Lošinju dodatno vkrcal potnike ter se po najkrajši poti usmeril proti Trstu. Okoli 14. ure je bil pri rtu Kamenjak, najbolj južni točki Istre, ubiral jo je v smeri, ki je bila mnogo bliže obali, kot jo je ob odhodu na plovbo svetovala tržaška kapetanija.
Kronisti so zapisali, da je na krovu udobnega potniškega parnika vladalo dobro razpoloženje, bili so že skoraj na cilju, v Trstu. Kapitan Paul Winter, poveljnik ladje, je šel po kosilu počivat, ob 14. uri je prvega častnika Luppisa pri poveljevanju zamenjal drugi častnik Tenze. To se je zgodilo brez vednosti kapitana, Luppis si je zaželel kaj pojesti. Med zamenjavo se je Baron Gautsch srečal z avstrijskim potniškim parnikom Prinz Hohenlohe, sestrsko ladjo, ki je iz Pulja odrinila proti jugu. Srečanje sestrskih ladij je prijeten in lep dogodek, morda na krovu Gautscha prav zato niso bili pozorni na sivo pobarvano avstrijsko vojaško ladjo, ki je kakšne tri milje od njihovega levega boka počasi plula proti odprtemu morju.
To je bil polagalec min Basilisk, z njegove krme so mornarji v enakomernih presledkih v morje spuščali velike sidrne mine, sestavljali so minsko polje, ki naj bi preprečilo sovražne dostope v vojaško luko Pulj. Na Basilisku so že od daleč opazili gizdavi parnik, ki je plul proti severu in se jim približeval z veliko hitrostjo. Izkušenemu poveljniku in posadki je bilo jasno, da Gautsch pluje naravnost v minsko polje in da ga lahko reši samo pravočasna, hitra sprememba smeri. Poletni zrak nad gladino – morje je bilo mirno, razmere za plovbo idealne – je presekal rezek zvok parne piščali z Basiliska, na jambor so dvignili signal za nevarnost. Kaže, da na Gautschu opozorila niso razumeli ali pa ga sploh niso slišali in videli, ladja je s polno hitrostjo nadaljevala pot v isti smeri, krov na Basiliskovo stran se je napolnil s potniki, ki so z velikim zanimanjem opazovali početje polagalca min. Posadka na Basilisku je ob približevanju usodnega prizora otrpnila v grozljivi nemoči.
Carmen zadnjič vidi mamo in bratca
Ko so že mislili, da se bo potniška ladja nekako zmuznila skozi nize min, je ob 14.45 odjeknila eksplozija. Njen odmev so spremljali kriki groze mornarjev z Basiliska. Ko se je dim detonacije razkadil, je bilo videti, da Gautsch upočasnjuje in se nagiba na levi bok. Iz obeh dimnikov se je valil gostejši dim, med potniki na palubi je zavladala panika, posadka se je trudila spustiti v morje rešilne čolne. Z Basiliska so na kraj nesreče, ki je bil od njih oddaljen kakšne tri milje, takoj poslali motorno barkačo. Baron Gautsch se je čedalje bolj nagibal in le nekaj minut po eksploziji je sijajna ladja potonila s krmo naprej, premec se je postavil visoko pokonci, nato pa so Gautscha za vedno zagrnili valovi. Po morju so v mešanici vode in mazuta, ki se je na debelo razlil, plavali brodolomci, mnogi so umrli prav zaradi lepljivega goriva, ki so ga goltali. Pomoč je bila blizu, odgovorna in požrtvovalna posadka z Basiliska in čolni z rušilcev Triglav, Csepel in Balaton, ki so tudi prihiteli, so rešili 159 brodolomcev in iz morja potegnili 68 trupel. V katastrofi je umrlo 177 ljudi, večinoma žensk in otrok. Drugi častnik Tenze, ki je v trenutku nesreče poveljeval ladji, je potonil skupaj s parnikom, po drugih virih pa se je rešil, a čez dva dni naredil samomor. Kapitana Winterja in prvega častnika palube Luppisa so takoj aretirali in priprli v Pulju. V dolgem sodnem procesu sta bila oproščena vsake krivde.
Zaradi vojne in cenzure časniki niso pisali o nesreči, dodatne okoliščine so nanesle, da o preiskavi brodoloma skorajda ni dokumentov, odškodninske zahteve so svojci umrlih lahko podali šele po vojni, tožili so avstrijski Lloyd. Potem so v nemirih leta 1925 v dunajski sodni palači zgoreli vsi papirji o procesu, in ko so leta 1939 Nemci izgnali še odvetnika svojcev žrtev dr. Schapira, bil je Jud, je bila uničena tudi ta dokumentacija.
Carmen Rubini Suttora, ena od treh tedaj še živečih potnic, ki so preživele katastrofo, je pred leti, stara 92 let, povedala: »Bila sem otrok. Natakarica je ravno odprla vrata in nam prinesla kavo, ko je eksplodiralo. Iz kabine smo stekli na zgornje palube in videli kapitana, ki je neuspešno poskušal organizirati reševanje. Na krožnih stopnicah, ki so vodile na promenade, sem zadnjič videla mamo, ki je v naročju držala moja bratca.«
Odnesli vse, kar ni bilo pribito ali privarjeno
Ostanki parnika Baron Gautsch ležijo zahodno od Brionov, v višini rta Barbarige, sedem milj od obale, v globini od 37 do 41 metrov. Lokacija in razbitina sta zaščiteni kulturni dediščini, potapljanje in ogled sta dovoljena le v organizaciji pooblaščenega potapljaškega centra. Razlogov je veliko, pred 40, 30 leti, ko je potapljanje z avtonomno opremo dobilo razmah, so predvsem tuji potapljači iz razbitine odnesli tudi tisto, kar je bilo pribito ali privarjeno, predvsem pa droben ladijski inventar, ki je bil razsut naokoli: kristalne lestence, krožnike, kozarce, skodelice, srebrni jedilni pribor. Predmeti so našli kupce v avstrijskih in italijanskih starinarnicah. Brez greha niso niti domačini, še posebno ne tedanja JLA oziroma njena mornarica, ki je Barona Gautscha izkoristila za potapljaški poligon. Kako je bilo tam spodaj, v modrini, kjer je v orjaških ladijskih ostankih tudi grob vseh, katerih trupel davnega leta 1914 niso pobrali z morske gladine, nekoč, pa je zapisal Danijel Frka, hrvaški potapljač, raziskovalec in podmorski vodnik. Ko je v začetku sedemdesetih s široko odprtimi očmi gledal dokumentarno televizijsko serijo o skrivnostih Jadrana, mu je za vedno ostal v glavi prizor, ko potapljač splava v notranjost velike ladje in iz blata na dnu salona dvigne srebrno posodo in kozarce za šampanjec, ves čas pa mu nad glavo s stropa visi kristalni lestenec. Posadka na Basilisku je ob približevanju usodnega prizora otrpnila v grozljivi nemoči.
