V tej učilnici je največji angleški dramatik naredil prve korake k ustvarjanju literarne zgodovine, v njej si je ogledal prva igrana dela. Prostor z izjemno zgodovinsko vrednostjo so ob 400. obletnici njegove smrti prvič odprli tudi za javnost!
Soba je del šole kralja Edwarda VI. v rojstnem kraju Williama Shakespearja Stratford-upon-Avon, po temeljiti prenovi, vredni več kot dva milijona evrov, za katero so poskrbela sredstva zasebnikov, pa se je prelevila v pravi pravcati muzej. Bennet Carr, ravnatelj zdaj sodobno opremljene ustanove, je ob prelomnici povedal: »V tem prostoru se pogosto znajdem sam, sem pridem razmišljat. To so neverjetni občutki, ko veš, da se je tu, od svojega sedmega pa nekje do štirinajstega ali petnajstega leta, izobraževal velikan svetovne literature.« Točnih podatkov o učencih, ki so obiskovali zdaj znamenito ustanovo v 16. stoletju, ni, poudarjajo zgodovinarji, a da je Shakespeare hodil prav v to zgradbo in sedel prav v učilnici, ki so jo zdaj povzdignili na raven svetišča, pričajo številna dejstva. Williamov oče John Shakespeare, poslovnež in ugledni član takratne krajevne skupnosti, je imel pisarno v pritličju šole, kažejo zapisi, ki še razodevajo, da je ustanovo v tistem času hkrati obiskovalo približno 40 dečkov: vse učence različnih starosti je obenem poučeval en sam učitelj, prav v prostoru, ki je zdaj zaživel kot muzej. Pouk je potekal od šeste ure zjutraj do šeste popoldne, največ poudarka pa je bilo na klasični izobrazbi, zato so se vsi podrobno učili latinščine. Šola se je v prihodnjih stoletjih povečala in iz ene same učilnice razširila v več prostorov, toda soba, oblečena v temen les, je vedno izstopala zaradi dejstva, da se je tam izobraževal velikan angleške in svetovne dramatike.
Shakespeare se v nasprotju z nekaterimi vrstniki ni odločil za univerzitetno izobrazbo, zato je šolanje končal prav v tisti sobi, pri svojem 15. letu. Prav ta ustanova pa mu je nedvomno prva predstavila dramatiko: vse igralske zasedbe, ki so prišle nastopat v Stratford-upon-Avon, so morale najprej nastopati v šoli pred lokalnimi veljaki, ki so potem ocenili, ali so vredni nastopa v javnosti. In ker je bil John Shakespeare eden od velmož, je William venomer spremljal očeta pri ogledih predstav, pri katerih je dobil navdih za svoja poznejša dela, skupina igralcev in glasbenikov naj bi prav tam premierno predstavila Kralja Leira, ki ga je veliki dramatik pozneje predstavil kot Kralja Leara, in pa zgodbo o Henriku V.