Seli se največja ribja tržnica na svetu

Medtem ko večina Tokia še spi, moški v gumijastih škornjih v dvoranah tržnice Cukidži barantajo nad tuni. Zvonec, ki se oglasi okoli 5.30, spravi v tek največjo ribjo tržnico na svetu. Trgovci mahajo z rokami – tako so si pri prodaji pomagali tudi nekoč – in glasno vzklikajo cene, ko kupujejo in prodajajo to, kar bo kmalu na krožnikih v japonski prestolnici in drugod, med neštetimi vrstami tunov, ki jih po tržnici še vedno vozijo v lesenih vozičkih. Vsak dan gre iz rok v roke za 19 milijonov dolarjev rib, morskih sadežev in zelenjave – več kot 2900 ton.

Medtem ko se je v desetletjih Tokio razvil v eno največjih mest na svetu in si večina pri trgovanju pomaga z računalniki, se je le malo spremenilo v načinu trgovanja na tržnici Cukidži, ki se je odprla leta 1935. Zdaj, skoraj 80 let pozneje, pa se bo: Tokio jo namreč namerava preseliti na drugo lokacijo in dati priljubljeni turistični točki zelo potrebno tehnološko posodobitev. Preselitev in gradnja nove, moderne stavbe, okoli 40 odstotkov večje in s sodobno hladilnico, bo stala okoli 3,8 milijarde dolarjev. A nad selitvijo, ki naj bi bila marca 2016, niso vsi navdušeni: tudi zaradi razkritja, da je zemlja na tistem območju zelo onesnažena, saj je tam nekoč stala rafinerija. Mesto se je odločilo zemljišče dodobra očistiti, za to pa namenilo več kot pol milijarde dolarjev: 40 hektarjev zemljišča je prepojenih s strupenimi kemikalijami.

Kaj se bo zgodilo s prostorom, kjer je zdaj tržnica, še ni povsem znano, ve se le, da bodo čez del potegnili novo cesto, ki bo središče povezovala s prizorišči olimpijskih iger 2020.

Hirojasu Ito, predsednik zveze veletrgovcev z morskimi sadeži, vztraja, da je selitev za Cukidži nujna, saj bodo tako, med drugim, omogočili vse glasnejše sodobne zahteve po svežini. »Nekoč so tovorni vagoni pripeljali na sredino tržnice in ribe ter druge dobrote iztovorili tukaj,« pokaže na veliko fotografijo tržnice s ptičje perspektive, ki visi v njegovi pisarni. »Vagonov danes ne uporabljamo več, zdaj tod vozijo hladilniki.« Da bi hitro pokvarljiva hrana ostala sveža, je nujna t. i. hladna veriga: ta ves čas, torej vse dokler ga ne kupi potrošnik, zagotavlja stalno temperaturo živila, za to pa je tržnica Cukidži slabo opremljena, pravi Ito. »Stranke hočejo sveže ribe in morske sadeže, da bi jih lahko pojedli tudi surove, to pa za nas pomeni dodaten pritisk. Prevozniki in dostavljalci so poskrbeli za visokotehnološke hladilne metode. Tukaj nam sicer uspeva ohraniti ribe hladne v izjemno kakovostnih hladilnikih, a smo dosegli največ, kar lahko, Cukidži je povozil čas,« pravi Ito in dodaja, da bodo na novi tržnici lahko bolje poskrbeli za hlajenje.

S selitvijo niso zadovoljni niti potrošniki in turisti. »Cukidži je priljubljen tudi zaradi nereda in množice,« pravi turist Tetsuja Kodžima in še, da tržnice zagotovo ne bo več obiskal, ko ne bo v centru.