Modri planet je planet vode, saj ta pokriva več kot tri četrtine njegove površine, zapolnjuje tudi več tisoč metrov in do deset kilometrov globoke oceanske prepade. Brez nje življenje ne bi bilo mogoče in voda je sooblikovala velike kulture preteklosti in vse civilizacije.
Svetopisemska povodenj je temeljni kanon zahodne civilizacije, danes pa se vsaj šušlja o skorajšnjem globalnem spopadu, vojni za vodo, saj se temperature nezadržno in vse hitreje dvigujejo, na vseh celinah se širijo puščave, v Evropi zlasti v Sredozemlju, tudi pri nas v Vipavski dolini. V slovenskem parlamentu v teh dneh razpravljajo o tem, da bi pravico do vode kot osnovno človekovo pravico zapisali v ustavo. Verjetno modra poteza!
Po drugi strani je vode preveč in še več je bo, pravijo poznavalci razmer. V zadnjem stoletju se je v Evropi in po svetu krepko dvignil obseg velikih poplav, spremljevalci teh ekstremnih pojavov svarijo, da se bo v naslednjih 50–100 letih zgodilo vsaj dvakrat toliko naravnih katastrof kot dandanes, v Sredozemlju pa lahko že v desetletju pričakujemo nepojmljivo sušo. Suše in povodnji so namreč vzročno in logično povezane. Pred časom so se znanstveniki in raziskovalci zbrali na generalni skupščini European Geosciences Union (EGU) na Dunaju in predstavili 26 bolj ali manj apokaliptičnih scenarijev za prav toliko regij do leta 2050, kar 13 pa bi se jih lahko na osnovi segrevanja ozračja in izpustov toplogrednih plinov uresničilo.
Slovenija v primežu
Vsaj na dveh skrajnih koncih, ob nekdanjem Panonskem morju in Jadranu, sega Slovenija v takšen scenarij. Že do leta 2027 naj bi precejšnji del Sredozemlja občutil to, kar Kalifornija ob močno zmanjšanem deležu padavin doživlja ta hip. V OZN opozarjajo, da bi morali prav povsod resno razmišljati, kako se postaviti v bran in ustrezno ukrepati glede preteče nevarnosti. A zelo redki so kraji na zemlji, kjer se poskušajo pripraviti na zlovešče napovedi, saj menijo, da le ne bo tako hudo, ali pa jim je preprosto vseeno. Tako zasledimo predvsem vse očitnejša prizadevanja izkoristiti vodo za trgovino, špekulacije, stave in seveda kovanje dobička.
Voda ni in ne more biti običajno blago, kljub temu je težnja multinacionalk in skrajnih bogatašev, kako pitno vodo in njeno infrastrukturo denacionalizirati, spremeniti status iz javnega v zasebno in z njo služiti in ustvarjati dobičke, saj se bo svet po energentih tepel prav za vodo. Tudi EU je nekoč propagirala in predvsem južnim evropskim državam priporočala prodajo vodnih virov in napeljav za rešitev iz finančne zagate. Potem so si v Bruslju premislili, nekaj časa pa smo se tudi Slovenci spogledovali z mislijo, da bi naše bogastvo, kar voda nedvomno je, prodali tujcem. A nevarnost naskoka na njene vire ni minila, v neizmernem pohlepu voda še kaj lahko postane predmet zaslužkarstva.
Svet se deli na optimiste in črnoglede, a ekstremne suše bodo žal dejstvo. Prinesle bodo tudi nasprotje, povečano nevarnost poplav: stoletne vode bodo običajen pojav. Zadnja leta so pokazala, da so ogroženi veliki predeli Evrope, pravzaprav vsa stara celina. Poplave zdaj ogrožajo »le« dobrih 200.000 ljudi na leto, do leta 2050 naj bi se ta številka povzpela na pol milijona, do leta 2080 pa že na milijon. Glede teh scenarijev bijejo plat zvona tudi v palači Združenih narodov ob Vzhodni reki v New Yorku, a kot v politiki se zdi OZN žal kot nebogljeni brezzobi tiger.
In res. Kako v podivjanem svetu še kogar koli prepričati, da je pomanjkanje pitne vode velik problem in verjetno največji izziv prihodnosti? V OZN napovedujejo, da se bo potreba po njej do 2050. povečala za 55 odstotkov, v poročilu, ki ga Unesco te dni predstavlja v indijskem New Delhiju, so zapisali, da svet še nikoli ni bil tako žejen.
Najbolj ogrožena na Kitajskem
Po svetu se z veliko hitrostjo širijo namakalni sistemi, predvsem za monopolno gojitev kultur na povsem neprimernih območjih. Že nekaj časa so modni hit palme. Tuji vlagatelji, večinoma so to Kitajci in z nafto obogateli šejki Arabije, so se polastili ogromnih območij v Afriki in Južni Ameriki, z zasebnimi najemniškimi paravojskami preganjajo ljudi z njihove zemlje in v iztrebljeni džungli ali posekanih pragozdovih gojijo monokulture. Palmovo olje se da uporabiti za skoraj vse.
Bob ob steno je vitje rok, da se mora človeštvo naučiti varčno trošiti žlahtne tekočine. Enako pomembno je, da vode ne onesnažujemo, ta hip do čiste in varne pitne vode nima dostopa 748 milijonov ljudi po svetu. To je tragično in kot v posmeh, saj je na razpolago dovolj čiste vode za ves svet, kockarji v svetovnih centrih moči ustvarjajo umetne krize z delitvijo in kupčijami. Če ne bomo izvedli reform, je vojna za vodo neizogibna. Do leta 2030 se bo po mnenju strokovnjakov OZN vrzel med njenimi potrebami in »proizvodnjo« povečala na 40 odstotkov, seveda po scenariju, če bi svetovno prebivalstvo leta 2050 z zdajšnjih 7,3 milijarde naraslo na devet milijard. V tej perspektivi je bosta industrija in kmetijstvo porabila do 70 odstotkov.
Kljub prizadevanjem se neustavljivo povečuje njena onesnaženost s pesticidi, industrijskimi odpadki in neočiščenimi urbanimi odplakami, a več kot polovico vode črpamo iz podtalnice. Največ tovrstnih nevarnosti grozi vodnim virom v velikih predelih Kitajske, na azijskem jugovzhodu, na zahodni obali ZDA in na območju Bližnjega vzhoda. In spet je kriv človek s svojim nerazumljivim početjem.
Si predstavljate, da na modrem planetu trenutno živi 2,5 milijarde ljudi brez urejenih in varnih odplak? Svetovne institucije pozivajo vladarje, naj nemudoma ukrepajo proti razsipavanju z vodo, mogočni in borci za pravičnost pa v en glas odgovarjajo: voda je veliko prepoceni, zato jo ljudje zlorabljajo. Tu se krog sklene. Vse več je tistih, ki si čiste in varne vode ne morejo več privoščiti, politiki in multinacionalke pa vidijo rešitev v privatizaciji in stavah. Že slišano, že videno … Kaj je na vrsti zatem? Ostaja le še zrak?
