Nikoli ne bomo izvedeli, kaj je v resnici bila prva misel belgijskega amaterskega potapljača Renéja Woutersa, ko je leta 1996 ob otočku Vele Orjule pri Lošinju na peščenem dnu med dvema stenama na globini 45 metrov zagledal nekaj, kar je bilo videti kot človek. Ni bil človek, ampak njegova podoba.
Wouters je našel največjo dragocenost, kar jih je kadarkoli, vsaj kolikor vemo, razkrilo Jadransko morje, več kot 2000 let stari starogrški bronasti kip atleta, najbrž rokoborca, ki so mu dali ime Apoxyomenos, Apoksiomen. Zakaj je potem dve leti vse tiho bilo, je še vedno skrivnost, takšnih ali drugačnih domnev je bilo veliko. S srečnim koncem pa so vsi srečni, Wouters je jeseni leta 1998 skupaj z belgijskim veleposlanikom najdbo prijavil hrvaškemu ministrstvu za kulturo.
Apoksiomen, apoksiomenos (grško apoksyómenos: tisti, ki s sebe s strgalom strga) je naziv za atleta, ki po končanem tekmovanju s svojega telesa s strgalom odstranjuje olje, znoj in prah. Prikaz je bil priljubljen, atleti so bili veliki in slavljeni junaki, še danes je znanih več različic tega motiva, tako na vazah kot samostoječi kipi v naravni velikosti. Domnevajo, da je bronastega vzornika vseh Apoksiomenov okoli leta 330 pred našim štetjem ustvaril sloviti Grk Lizip, dvorni kipar Aleksandra Makedonskega. Antična marmorna kopija Lizipove umetnine je od leta 1849 shranjena v vatikanskem muzeju. Od osmih do zdaj znanih različic Apoksiomena je najbolj znan kip, ki so ga leta 1896 našli pri Efezu in je zdaj na ogled v Kunsthistoriches Museumu na Dunaju. |
Potem se je začelo odvijati, tudi s senzacijami. Ko je oblast zavarovala najdišče in naredila program projekta, je aprila 1999 štirinajst potapljačev ekipe – ki so jo sestavili ministrstvo za kulturo, strokovnjaki zadrskega arheološkega muzeja, sodelovali pa so tudi potapljači specialne policije in specialisti za podvodna dela iz Malega Lošinja – pazljivo dvignilo kip, ki je v morju ležal, kot se je pokazalo pozneje, dve tisočletji. Po dvigu so na oči in z detektorji raziskali še 10.000 kvadratnih metrov okolice najdbe, z robotskimi sondami pa še 50.000 kvadratnih metrov tamkajšnjega podmorja. Razen svinčenih prečk starorimskega sidra, odlomkov amfore iz drugega stoletja po Kristusu in podnožja najdenega kipa niso našli ničesar, čeprav so pričakovali ostanke brodoloma. Domnevajo, da so mornarji z rimske ladje, ki je bila morda namenjena v Oglej, Raveno ali Istro, kjer je bilo kar nekaj bogatih rimskih vil, v viharju pometali v morje del tovora, tudi bronasti starogrški kip, čeprav so vedeli, da je dragocen. Razlaga se sliši nekoliko posiljena, napetosti zgodbe pa nikakor ne škoduje.
Sedem let dolgo restavriranje
Ko so bronastega atleta dvignili iz morja, je bil poln morskih organizmov in prirastkov, ki jih po razsoljevanju niso odstranjevali s kemijskimi sredstvi. Konservatorska dela, trajala so sedem let, so bila opravljena mehansko, ročno z natančnim orodjem, samo deloma strojno. Kip je bil večkrat počen, precej poškodovan na bedru desne noge, restavratorji in drugi mojstri so izdelali posebno ogrodje, ki od znotraj podpira 192 centimetrov visoko postavo grškega atleta. Kot že povedano, so iz morja potegnili tudi originalni brončeni podstavek kipa, okrašen z ornamentom kvadratov in svastik.
V notranjosti kipa so bili najdeni koščki lesa, vejice, semena, koščice breskve, oljke in češnje, tudi gnezdo majhnega glodavca. Prav na temelju teh organskih ostankov so lahko ugotavljali, kdaj se je pri Malem Lošinju v morju znašel Apoksiomen. Radiokarbonska datiranja kažejo na čas med 20 let pred našim štetjem in 110 let po njem. Ko naj bi ga v stiski zavrgli, je bil že starina, umetnostna zgodovinarja Nenad Cambi iz Splita in Vincenzo Saladino iz Firenc trdita, da je bil najbrž po popularnem Lizipovem vzoru narejen v drugem ali najpozneje prvem stoletju pred Kristusom. Apoksiomen iz Lošinja se od domnevnega vzornika najbolj razlikuje po tem, da roko s strgalom drži niže kot Lizipov, ki pa ni ohranjen, v Rimu imajo samo antično marmornato kopijo.
Arheologi in umetnostni zgodovinarji so zanimivi ljudje. Ne prepirajo se sicer, koliko angelčkov lahko sedi na konici igle, so pa vneto razpravljali, ali je bil model, ki je kiparja navdihoval pri izdelavi kipa, levičar ali desničar. Ta gordijski vozel je z avtoriteto položaja in poklica presekal italijanski šolski minister Giuseppe Fioroni, sicer zdravnik. Ko si je leta 2006 pobliže ogledoval kip, ki so ga razstavljali v Firencah (ogledalo si ga je 80.000 ljudi), je opazil, da so mišice leve rame bolj razvite kot tiste na desni.
Apoksiomena so pokazali tudi Slovencem, spomladi leta 2011 je bil na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, videlo ga je veliko ljudi.
Lošinjski Apoksiomen je najceloviteje ohranjen kip Apoksiomena in kljub pomanjkljivostim eden najlepše izdelanih. Dodatno vrednost ima, ker je bil najden v enem kosu in je izdelan iz brona, tako kakor večina klasičnih grških kipov, v nasprotju z marmornimi rimskimi kopijami.
Kip hrvaškega Apoksiomena so zase zahtevala mesta Mali Lošinj, Reka in Zadar. Zmagal je, kar je sicer logično, Mali Lošinj, temu je bil takrat, ko so odločali, naklonjen tudi premier Ivo Sanader. Kjer se prepirajo trije, ima na Hrvaškem dobiček Zagreb. Dokler ne bo v lošinjski palači Kvarner urejen poseben prostor za dostojno postavitev Apoksiomena, bo ostal bronasti rokoborec iz davne sončne Grčije v zagrebškem arheološkem muzeju. Ker ni denarja, se vrnitev domov, v Mali Lošinj, vse bolj odmika. Sicer pa je menda kip treba tudi dodatno konservirati.
