Sarajevski atentat v čisto novi luči?

Tudi Srbija si prizadeva v EU, režiserski zvezdnik Emir Kusturica, vodja pripravljalnega odbora za postavitev spomenika Gavrilu Principu v Beogradu in Sarajevu, je prepričan, da je tam od nekdaj njeno zgodovinsko in civilizacijsko mesto. Se pa že na začetku težkih pogajanj spravljajo v neroden položaj z odločnim popravljanjem starih in v svetu veljavnih zgodovinskih dejstev in napovedano postavitvijo spornega spomenika zavedenemu atentatorju, po uradni srbski varianti pa junaku revolucije, na beograjskem griču Kalemegdan in v vzhodnem delu Sarajeva, kjer živijo pretežno Srbi. Za spomenika se je odločila sedanja srbska vlada po sestanku s predstavniki Republike srbske v Banjaluki, postavili naj bi ju do zgodovinske obletnice 28. junija, ko bo minilo natanko sto let od usodnih strelov ob reki Miljacki. Postavitev je sicer uradno potrdil tudi srbski predsednik Tomislav Nikolić, o vsebini in sporedu prireditev pa še molčijo.

Se obeta razkritje senzacionalne zarote?

V prejšnji državi, torej drugi oziroma tretji Jugoslaviji, so nas učili, da je bil član napredne študentske organizacije, v avstro-ogrski monarhiji ob dejanju še ne polnoletni srbski študent Princip junak brez primere, v Srbiji še danes nosijo njegovo ime šole in institucije, ulice in trgi. S streloma iz pištole je pokosil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. S tem je Kraljevina Jugoslavija sprožila julijsko krizo, ki je kaj kmalu prerasla v prvo svetovno morijo. A še bolj kot postavitev spomenikov buri duhove domnevno odkritje pisma v beograjskem arhivu, ki ga bo Kusturica predstavil v dokumentarcu o prvi veliki vojni. Našli so baje nadvse brizantno verzijo tudi uradno potrjenega pisma koroškega generala, ki postavlja atentat in začetek prve svetovne vojne v povsem drugačno luč. Vojno naj bi bili zakuhali kar na Dunaju, atentat pa morda v Sarajevu, vendar ne revolucionarji, marveč avstrijska uprava. Hriboviti Balkan je podobno kot Kavkaz od vekomaj veljal za zelo nevarno območje, sod smodnika pa je postal, ko se je reakcionarni avstrijski cesar Franc Jožef I. odločil za priključitev Bosne in Hercegovine in s tem poskušal nadoknaditi zamujeno avstrijsko kolonialno politiko ter trčil ob srbske želje in navzkrižje interesov z Rusi in Turki.

So Avstrijci vojno načrtovali že leta 1913?

Od usodnih strelov do velikega požara je minil le slab mesec: avstrijska vojna napoved Srbiji je sprožila verižni padec domin, v nekaj dneh so si vojno napovedale vse evropske velesile. Sedaj so Srbi odločeni pisati zgodovino na novo. Nova resnica pravi: začetek tragedije so resda bili balkanske vojne 1912/13 in osvobajanje Grčije, šlo pa je za načrtovano merjenje moči avstrijskega in pruskega cesarja, angleškega kralja, ruskega carja in otomanskega sultana o novi razporeditvi razmerij na nedorečeni evropski vzhodni meji od Baltika do Črnega morja. Mlade in nemirne evropske narode pa so preprosto zlorabili. Resnico naj bi razkril skrivnostni dokument iz beograjskega državnega arhiva, ki je menda prava bomba in senzacija ter ključ za srbsko zgodovinsko rehabilitacijo. Zahodni evropski zgodovinarji in specialisti za prvo svetovno vojno so seveda vznemirjeni in nejeverno zmajujejo z glavami. Dragoceni dokument je pismo ali njegova kopija oziroma prevod tedanjega avstrijsko-madžarskega guvernerja anektirane Bosne, Korošca Oskarja Potioreka, ki je nadzoroval vojsko in civilne oblasti celotnega območja.

Prestolonaslednik le posredna žrtev?

Osemindvajsetega maja 1913 je Potiorek neuradno pismo naslovil na dunajskega finančnega ministra Leona Bilinskega, iz vsebine je menda razvidno, da je Avstrija že dobro leto pred začetkom vojne zelo neposredno razmišljala o vojaškem obračunavanju širših razsežnosti. Še vedno je malo znano o krvavih akcijah avstrijske in madžarske vojske ob srbski meji in na ozemlju, kjer so kruto pokončali veliko kmečkega prebivalstva. Seveda se je to branilo in povzročilo izgubo precej težkih konjenikov, o tem piše tudi avstrijski zgodovinar Hans-Dieter Otto, ki meni, da so ti dogodki predvsem odsev specifične balkanske, srbske pa tudi dunajske mentalitete. Seveda sedaj Srbi rožljajo brez orožja z vprašanjem, ali so Avstrijci načrtovali prvo svetovno vojno že eno leto pred sarajevskim atentatom. Še več! Sta bila Franc Ferdinand in njegova žena žrtvi domače in banalne zarote? Če bi bilo tako, Srbija in njena zaveznica Rusija nista krivi za začetek vojne, ki je po štirih letih klanja na grozljivih frontah (ena je zajemala tudi zahodni del Slovenije) ustvarila in zagrešila toliko krivic, da je po dveh desetletjih pospešenega oboroževanja z uničevalno novo tehniko sledila še večja tragedija. Dolgo so Avstrijci vsaj uradno dvomili o obstoju tega pisma, pozneje pa priznali, da se je prepis po letu 1930 lahko znašel v beograjskem arhivu. Ni jasno, ali gre za prepis izvirnika ali za prevod. Potiorek je menda pisal o neizogibni vojni v nekaj letih, morda že prej. Svaril je pred zaupnejšim sodelovanjem in morebitnim prijateljstvom s Srbi, ki se bodo »v vsakem primeru neizprosno borili« na strani avstrijskih nasprotnikov. »Potreba jih je nevtralizirati, da bo monarhiji ostala vsaj poslovna, trgovska in carinska pobuda za interese na Balkanu.«

Je ljubosumni karierist pisal zgodovino?

A zadeva je še veliko bolj zapletena, saj da je Potiorek v Sarajevu koval še povsem zasebno zaroto, tja je v skrajno napetem vzdušju na velike vojaške manevre povabil avstrijskega prestolonaslednika. Poskrbel je menda, da niso poskrbeli za ustrezno varnost. Po prvih dveh neuspelih poskusih atentata so kolono avtomobilov poslali na napačno pot, ko se je vozilo ustavilo, je trajalo precej časa, da je voznik zapeljal vzvratno, Princip pa je imel več kot dovolj časa in primerno tarčo. Na zaslišanju je potrdil, da je hotel ustreliti še Potioreka, ne pa Sofije. Potiorek je postal vrhovni poveljnik avstrijskih čet na Balkanu, v svoj dnevnik pa je zapisal: »Moja vojna se je končno začela!« Oskar Potiorek se je rodil jeseni 1853 v Beljaku, umrl je leta 1933 v Celovcu. Na Dunaju je obiskoval tehnično vojaško akademijo, se hitro vzpenjal, leta 1902 ga je cesar imenoval za namestnika šefa generalštaba, na najvišjo stopničko pa je pet let pozneje na željo F. Ferdinanda postavil Franca Conrada von Hötzendorfa, užaljenega Potioreka so poslali kot generala v Gradec za poveljnika III. korpusa z enotami na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Goriškem in v Istri. Leta 1910 je postal armadni inšpektor v Sarajevu, leto kasneje ga je cesar imenoval za guvernerja. Se je Potiorek tam maščeval za krivico? Dunaj je sklenil, da prestolonaslednik iz varnostnih razlogov zapusti Sarajevo že 27. junija, Potiorek je to preslišal. Vojno v Srbiji je vodil neuspešno, že leta 1915 so ga upokojili, razmišljal je o samomoru. V Celovec si je odpeljal zofo, na kateri je hudo ranjeni prestolonaslednik umrl.