Nekdaj so gostoljubje hana v središču Bukarešte uživali preznojeni trgovci, ki so prijezdili na konjih, poslej ga lahko petični turisti, ki se pripeljejo v sijočih avtomobilih. Popotniki, ki so v 18. in 19. stoletju prečkali Romunijo, čez to deželo so se vile kopenske trgovske poti, ki so povezovale Evropo z Bližnjim in Daljnim vzhodom, so si lahko privezali dušo in se spočili v motelih tedanjega časa – hanih. Stavbe v dveh nadstropjih so se tesno prilegale druga drugi in sestavljajoč kvadrat, znotraj katerega se je razprostiralo nepokrito dvorišče. Več prostora, kot ga je bilo v hanih namenjenega gostom, je bilo pravzaprav prostorom za oskrbo njihovih prevoznih sredstev – konjev, se ve.
Hani so bili več kot obcestna gostišča: »Trgovci z vseh koncev sveta so prinesli zamisli, ki so jih domačini sprejeli, lastniki hanov, ki so se trudili gostišča tako urediti, da bi se v njih tujci čim bolje počutili, so jih med drugim prelili v arhitekturo, ki še danes bogati podobo mesta,« razlaga romunska zgodovinarka Cezara Mucenic, to pa tudi pomeni, da so na evropskih tleh rastle stavbe po vzhodnjaškem vzoru. Hane so sčasoma izpodrinili hoteli, do danes so se ohranili le redki.
Eden izmed njih, Hanul lui Manuc ali Manucov han, stoji v srcu romunske prestolnice, a tudi ta je le za las ušel rušenju. Romunski diktator Nicolae Ceauşescu je namreč tod v poznih 70. letih 20. stoletja hotel zgraditi predsedniško palačo, a ga je eden izmed arhitektov, ki jim je zaupal nalogo, od načrta odvrnil. Hoteč ohraniti arhitekturni biser, se mu je utrnila odrešilna zamisel. Spomnil se je, da so se v hanu v 20. letih prejšnjega stoletja sestajali komunisti. »Ceauşescuja je opomnil, da ne bi bilo v komunističnem duhu podreti poslopja, ki je ponujalo gostoljubje komunistom, in, uspelo mu je,« razlaga Serban Cantacuzino, potomec knežje družine, ki mu je sodišče han vrnilo v last leta 2007, saj so bili njegovi predniki zadnji zakoniti lastniki pred podržavljenjem.
Takoj ko je postal zakoniti lastnik Hanul lui Manuc, se je lotil obnove. »Sveži oplesk, in to je to,« je menil, ko je začel. V resnici je bila obnova gostišča iz leta 1808 maratonska – trajala je sedem let, stala pa okoli dva milijona evrov. »Ko smo vstopili na dvorišče,« razlaga Mihai Antoniu, eden izmed arhitektov, ki so sodelovali pri obnovi, »nas je pričakalo smetišče. Vsepovsod nesnaga, mnogi zidovi so bili krhki kot karton, oboki so se sesedali.« Več let pozneje je han znova nared, da izreče dobrodošlico popotnikom.